»Če se kdo napihuje, njegova duša ne bo trdna sama v sebi, pravični pa bo v svoji veri živel.« (Hab 1, 4)

Foto-vir: www.share-international.net/slo/znamenja/cudezi.htm

NAREDILI SMO, KAR SMO BILI DOLŽNI NAREDITI (Lk 17, 10)

V zadnjih letih nam je postala beseda »dolžnost« že kar tujka. Skoraj ne mine dan, da ne bi slišali ali brali o pravicah, ki si jih zasluži določen človek ali določena skupina v družbi. Verjetno tudi sami pri sebi premišljujemo kakšne pravice bi nam morali zagotoviti državni in cerkveni voditelji, delodajalci, ipd. Če imamo vsi res samo pravice, se postavlja vprašanje, kdo pa je tisti, ki ima dolžnost, da nam vse te pravice zagotovi? Tudi na področju življenja v župniji se nam zdi, da imamo neomejeno pravico do zakramentov, zakramentalov in drugih uslug. Ob tem mislimo, da je župnik tisti, ki mora ugoditi vsem tem pravicam. Če govorimo o zadevah, ki se tičejo krščanskega življenja je potrebno najprej poudariti, da smo v primeru, če želimo prejeti določen zakrament, dolžni po zakramentu tudi živeti. Če s krstom postanemo Božji otroci, moramo v skladu s krstom tudi živeti. Zato je prva dolžnost slehernega kristjana ta, da s svojim življenjem kaže na Božjo prisotnost v svetu. Zato je odgovor na vprašanje, »Zakaj Bog nič ne ukrene proti krivicam, ki se godijo po svetu?«, samo eden: Bog lahko stori toliko, kolikor mu mi dopustimo, da stori dobrega po nas.