Kateheze o sv. Pavlu

V tem letu razmišljajmo o osebah v začetkih Cerkve. To so možje in žene, ki so, kakor piše Luka v Apostolskih delih, “zastavili svoje življenje za ime Jezusa Kristusa, našega Gospoda.”

Prvi od njih, ki ga je vstali Gospod sam poklical za to, da je pravi apostol, je brez dvoma Pavel iz Tarza. Pavel se blešči v cerkveni zgodovini kot veličastna zvezda, in to ne le v zgodovini prvotne Cerkve. Sv. Janez Zlatousti ga slavi kot osebnost, ki prekaša celo mnoge angele in nadangele. Dante Alighieri se navdihuje ob Lukovem poročilu v Apostolskih delih, ko ga v Božanski komediji imenuje – “izbrana posoda”, kar pomeni “od Boga izbrano orodje”. Drugi so ga imenovali “trinajstega apostola” – in dejansko on sam s poudarkom vztraja pri tem, da je pristen apostol, ker je bil poklican od Vstalega – ali celo “prvi za Edinstvenim”. Gotovo je v začetnem obdobju Cerkve za Jezusom osebnost, o kateri vemo največ. O njem namreč nimamo le Lukovega poročila v Apostolskih delih, marveč tudi vrsto pisem, ki izvirajo naravnost iz njegove roke in nam neposredno razkrivajo njegovo osebnost in njegovo mišljenje. Luka nam pove, da je bilo njegovo prvotno ime “Savel”, kakor kralj Savel in da je bil Jud, ki ni živel v sami državi, ampak na meji Antalije in Sirije. V zgodnji mladosti gre v Jeruzalem, da bi se pri nogah velikega misleca Gamaliela natančno poučil o Mojzesovi postavi. Izučil se je trdega rokodelstva, izdelovanja šotorov, kar mu pozneje omogoči, da se sam preživlja.

Zanj je bil odločilen trenutek, ko spozna skupnost tistih, ki so se priznavali za Jezusove učence.  Od njih je izvedel o neki novi veri – o novi “poti”, kakor so govorili -, ki ni tako močno postavljala v središče božjo postavo, marveč veliko bolj osebo, s katero je bilo zdaj povezano odpuščanje grehov. Kot vnet Jud je imel Savel to sporočilo za nesprejemljivo, za spotakljivo, in se je zato čutil dolžnega, preganjati Kristusove privržence zunaj Jeruzalema. V začetku tridestetih let prvega stoletja je Savla na pot v Damask po njegovih lastnih besedah “osvojil Kristus”. Medtem, ko Luka opisuje pripetljaj v vseh podrobnostih – kako se je svetloba Vstalega dotaknila Savla in korenito spremenila njegovo življenje -, gre on sam v svojih pismih takoj v bistveno in ne govori o videnju, marveč o razsvetljenju in prdvsem o razodetju in poklicanosti v srečnaju z Vstalim. V resnici se bo sam izrecno onačeval kot “poklicani apostol” ali “apostol po božji volji”. S tem želi poudariti, da njegovo spreobrnjenje ni bilo izid miselenga in premišljevalnega procesa, marveč sad božjeg aposega, nepredvidljive božje milosti.

Od tedaj je po njegovih lastnih besedah vse, kar je prej zanj predstavljalo dobiček, osupljivo postalo izguba in nesnaga. Od tistega trenutka naprej je vse svoje moči postavil izključno v služeneje Jezusa Kristusa in njegovega evangelija. Zdaj začne živeti življenje apostola, ki bi rad brez pridržka “vsem postal vse”.  Iz tega sledi za nas zelo pomemben nauk: bistveno je, da postavimo Jezusa Krisusa v središče svojega življenja. Tako na jsrečanje, občestvo s Kristusom in njegovo besedo v bistvu prežema našo istovetnost. V njegovi svetlobi bo ohranjena vsaka druga vrednota in hkrati osvobojena od morda prisotnih nečististi.