»Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan«.« (Rim 5,5)

http://konstruktivno.blogspot.com/2011/03/nagovor-3-postna-nedelja-samarijanka

»JAZ SEM, KI GOVORIM S TEBOJ.« (Jn 4,26)

Vprašajmo se ali se resnično zavedamo, da je Bog vedno na razpolago, če mu želimo kaj povedati? Še več: tudi Bog nam nenehno govori. Vprašanje pa je, če se z njim sploh želimo pogovarjati in ga s tem tudi poslušati? Vsak izmed nas ima skoraj vedno pri sebi kakšen uradni dokument s katerim lahko na zunaj izkazuje svojo identiteto. Kristjan bi moral poleg osebnega dokumenta vedno imeti pri sebi Sveto pismo, iz katerega bi lahko bral in hkrati poslušal Božjo besedo. Tudi Samarijanka iz Janezovega evangelija ni imela v zavesti, da lahko govori z Božjim Sinom. Zaradi tega si je uredila življenje po svoji meri in lastnih občutkih, saj je v življenju zamenjala pet mož in tudi temu, ki ga je imela v trenutku srečanja z Jezusom, ni pripadala z vsem srcem (Jn 4,18). Oči njenega srca pa so se odprle, ko je videla, da jo Jezus vidi v dno duše, kljub temu pa je zaradi njenega polovičarskega življenja ne obsoja. Samarijanko je spremenilo srečanje z Jezusom in od takrat se je zavedala, da je lahko vedno v njegovi bližini, le če se bo ona za to odločila. Kakor Samarijanka smo tudi ljudje današnjega časa pred svobodno izbiro: ali si urejamo življenje po trenutnih občutkih ali pa zaupamo, da je Gospod tisti, ki ureja naše življenje.