Kateheze o sv. Pavlu

Prvi temeljni nauk – spoznanje, ki ga je sv. Pavel doživel je bil, da je prav vse kar je pred spoznanjem Kristusa cenil, sedaj postalo nepomembno (nesnaga in izguba).

Drug temeljni nauk, ki nam ga Pavel posreduje, je vesoljno dihanje, ki odlikuje njegov apostolat. Kot posebno nujno je občutil vprašanje dostopa poganov k Bogu, ki v križanem in vstalem Jezusu Kristusu ponuja odrešenje vsem ljudem brez izjeme. Zato se je sam posvetil nalogi, da oznanja ta evangelij, dobesedno “dobro sporočilo”; to pomeni sporočilo milosti, ki je določeno za to, da spravi človeka z Bogom, s samim seboj in z drugimi. Pavel je od prvega trenutka razumel, da je bila to resničnosti, ki ni zadevala le Jude ali določeno skupino oseb, marveč da je imela vesoljni pomen in je zadevala vse, ker je Bog, Bog vseh. Izhodišče za njegova potovanja je bila občina v Antiohiji v Siriji, kjer je bil prvikrat evangelij oznanjen Grkom in kjer je nastalo tudi ime “kristjani”. S tem so mišljni tisti, ki verujejo v Kristusa. Od tam se je Pavel odpravil najprej na Ciper in je potem večkrat potoval v pokrajine Male Azije -današnja Turčija- in pozneje v Evropo – Makedonija, Grčija). Najpomembnejša mesta so bila Efez, Filipi, Solun, Korint, Beroja, Atene in Milet.

Pavlovemu apostolatu ni bilo prizanešeno s težavami, ki jih je pogumno sprejemal nase. Sam omenja, da “je prenašal napore… bil v ječi… bil tepen, pogosto v smrtni nevarnosti: trikrat prestal brodolom… Mnogokrat sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih pred lažnivimi brati. Prestal sem napore in nadloge, prečute noči, prenašal sem lakoto in žejo, pogostne poste, mraz in nagoto. Da bi o vsem drugem molčal, opozorim še na vsakodnevni naval k meni in na skrb za vse Cerkve”. Iz odlomka pisma Rimljanom je razviden njegov namen, da bi prispel v Španijo, do skrajne meje zahoda, in da bi povsod, tja do koncev tedaj znanega sveta, oznanjal evagelij. Kako naj takega moža ne bi odčudovali? Kako se ne bi zahvaljevali Gospodu, da nam je podaril apostola takšne veličine? Jasno je, da mu ne bi bilo mogoče, spopasti se s tako težavnimi in mnogokrat obupnimi položaji, če ne bi bilo temelja popolne vrednosti, spričo katerega je imel vse meje za premagljive. Za Pavla je ta temelj, kakor vemo, Jezus Kristus, o katerem piše: “Kajti priganja nas Kristusova ljubezen… Zato da živeči ne bi več ziveli zase, marveč za njega, ki je zanje” – za nas, za vse – “umrl in bil obujen”.
V resnici je apostol pod cesarjem Neronom tukaj v Rimu, kjer hranimo in častimo njegove smrtne ostake, pričeval do konca s krvjo. Tako je pisal o njem Klemen Rimski, moj predhodnik na tem apostolskem sedežu, koncem prvega stoletja: “Zaradi ljubosumnosti in prepira je Pavel dokazal svojo vztrajnost… Ves svet je učil pravičnosti, prišel je do skrajnega zahoda in je pričeval pred oblastniki. Tako je bil vzet s tega sveta in je šel v sveti kraj, največji zgled potrpežljivosti”. Gospod naj nam pomaga  prevesti v dejanje povabilo, ki nam ga je zapustil apostol v svojih pismih: “Vzemite me za zgled, kakor jaz jemljem Kristusa za zgled.