»Če se bo zgodilo, da bo vpil k meni, ga bom uslišal, ker sem milostljiv.« (2 Mz 22,26)

http://www.youtube.com/watch?v=YwAq1wnrXfY

»LJUBI GOSPODA, SVOJEGA BOGA.« (Mt 22,37)

Vsak dober kmetovalec ve, da mora, preden posadi določene rastline na njivo, zemljo dobro pripraviti na setev. Lahko kupi prvorazredno seme, a če zemlje ne pripravi dobro za setev seme ne bo vzklilo, v najboljšem primeru bo namesto hranilne rastline zrasel, kakšen divjak. Podobno je v odnosu človeka z Bogom. V zadnjih letih smo npr. priče skoraj neverjetnim porastom različnih molitvenih srečanj, z zelo dobro premišljeno sestavljenimi molitvenimi nameni. Zanimivo je, da kljub temu ne moremo govoriti o krepitvi verskega življenja v naš deželi. Odgovor zakaj je temu tako lahko dobimo, če se vsak izmed nas vpraša, kakšna je naša ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe? Verjetno je, da bolj kot v pripravo samega sebe na soočenje z Bogom, bližnjim in s samim seboj vlagamo življenjske moči v zunanje aktivnosti, ker bi radi dosegli nekaj na hitro. Odnos z Bogom pa ni nekaj površinskega in zunanjega, ampak se gradi iz človekove najgloblje notranjosti. Žal smo tudi kristjani »otroci tega sveta«, zato tudi mi zelo neradi gledamo v globino življenja, ampak nasedamo na površinskost. Na slabo obdelani zemlji sicer na hitro nekaj vzklije, vendar se prav tako hitro posuši in postane neuporabno.