»Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« (Mt 25, 13)

MOJ BOG, MOJO DUŠO ŽEJA PO TEBI (Ps 63, 2)

Ko začutimo telesno lakoto ali žejo, hitro poskrbimo, da zapolnimo fizično potrebo po hrani ali pijači. Vprašanje pa je, če v podobni meri začutimo lakoto in žejo na duhovnem področju? Velika nevarnost je, da ostanemo zgolj na ravni zadovoljevanja telesnih potreb, kar pa delajo tudi živali. V središče našega bivanja imamo položeno hrepenenje po presežnem bitju, to je po Bogu. S pretirano skrbjo za telesno preživetje, se lahko to hrepenenje zaduši, kar pa pomeni, da zadušimo osnovni smisel našega življenja. Ko obhajamo zahvalno nedeljo, je seveda prav, da se Bogu zahvalimo za »vsakdanji kruh«, pri čemer mislimo na vse, kar je potrebno za fizično preživetje. Še bolj pa smo lahko hvaležni Bogu, da prebiva na dnu srca vsakega človeka. Temeljni cilj vsakega izmed nas pa mora biti srečanje z Bogom v samem sebi. Ker nam Bog omogoča to možnost, se mu ob zahvalni nedelji še posebej zahvalimo za ta dar. Hrepenenje po Božji prisotnosti je temeljno hrepenenje vsakega človeka. Če bo naša prva želja »nasititi se« in »napiti se« Božje prisotnosti, bo ta želja dvignila naše življenje na višji nivo, ob tem pa se bo dvignil tudi nivo življenja naše družbe.