Pavel in osrednji pomen Jezusa Kristusa

Dragi bratje in sestre!
V zadnji katehezi sem skušal orisati bistvene poteze življenjepisa apostola Pavla. Videli smo, kako je srečanje s Kristusom na cesti v Damask dobesedno “revolucionarno preobrnilo” njegovo življenje. Kristus je postal smisel njegovega bivanja in globok nagib za vse njegovo apostolsko delo. Za imenom “Bog”, ki se pojavlja nad 500-krat, je v njegovih pismih najpogosteje naveden “Kristus”(380-krat). Zato je pomembno, da se zavedamo, kako močno more Jezus Kristus zaznamovati življenje kakega človeka in tudi naše življenje. V resnici je Jezus Kristus vrhunec odrešenjske zgodovine in zato tudi zares odločilna točka tudi v dialogu z drugimi verstvi.

Ob Pavlu bi mogli temeljno vprašanje izraziti takole: kako se uresničuje srečanje človeka s Krisutsom? In v čem obstaja odnos, ki se porodi iz tega? V odgovoru, ki ga daje Pavel, je mogoče zaznati dvoje. Na prvem mestu nam Pavel pomaga razumeti popolnoma temeljno in nenadomestljivo vrednost vere. Tako piše v pismu Rimljanom: “Kajti prepričani smo, da se človek opraviči po veri, neodvisno od del postave”. In prav tako v pismu Galačanom: “Ker pa smo spoznali, da se človek ne opraviči po delih postave, marveč po veri v Jezusa Kristusa, smo tudi mi sprejeli vero v Jezusa Kristusa, da bi se opravičili po veri v Kristusa, in ne po delih postave; kajti po delih postave se noben človek ne opraviči”. Postati “opravičen”, pomeni, da smo “napravljeni za opravičene”, torej da nas je sprejela usmiljena božja pravičnost. Pomeni, da smo z Bogom stopili v občestvo in moremo zaradi tega vzpostavljati veliko pristenejši odnos do vseh svojih bratov, in sicer na podlagi popolnega odpuščanja naših grehov. Pavel torej pove z vso razločnostjo, da to stanje bivanja ni odvisno od morebitnih dobrih del z naše strani, marveč popolnoma od božje milosti: “Opravičeni so brez svoje zasluge, po daru božje milosti, po odrešenju v Jezusu Kristusu” (Rim 3, 24).

S temi besedami izraža Pavel bistveno vsebino svojega spreobrnjenja, izraža novo usmeritev svojega življenja, ki ustreza njegovemu srečanju z vstalim Kristusom. Pred svojim spreobrnjenjem Pavel nikakor ni bil človek, ki je bil tuj Bogu in njegovim zapovedim. Nasprotno, bil je dosledno veren Jud, zvest predpisom do fanatizma. V luči srečanja s Kristusom pa je doumel, da je na ta način poskušal vzpostavljati samega sebe in svojo lastno pravičnost, in da je z vso to pravičnostjo živel le sam zase. Doumel je, da je bila nujno potrebna nova usmeritev njegovega življenja. In to novo usmeritev najdemo izraženo v njegovih besedah: “Kolikor pa zdaj še živim na tem svetu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je ljubil in se daroval zame”. Pavel torej ne živi več sam zase in za svojo pravičnost.

Pavel živi iz Kristusa in s Krisusom, ko žrtvuje samega sebe in ne gradi več samega sebe in svoje osebe. To je nova pravičnost, nova usmeritev, ki nam jo podarja Gospod in vera. Pred Kristusovim križem, najvišjim izrazom njegove podaritve, ni nikogar, ki bi se mogel hvaliti s samim seboj in s svojo lastno pravičnostjo, ki jo kdo sam napravi in jo ustvari sam zase! Na drugem mestu Pavel pojasnjuje to misel, ko piše v naslonitvi na Jeremija: “Kdor se torej hvali, naj se hvali v Gospodu, ali “Jaz pa se hočem hvaliti edino s križem Jezusa Kristusa, našega Gospoda, po katerem je meni svet križan in jaz svetu” (Gal 6, 14).