Mnogi se ustavijo na pol poti: stegujejo se za tem, kar je pred njimi, a hkrati so z verigami privezani na preteklost z vsemi njenimi ljubeznimi, nezvestobami, porazi in stranpotmi. Ustvarjeni smo za svobodo, zato je treba pretrgati z vsem, kar nas povezuje s starim človekom, in pogumno stopiti naproti odrešitvi. Vse, kar je časno in zemeljsko, bo nekoč prešlo in pred nami bo edino Bog. Kdo se bo lahko vanj zazrl brez sence strahu

MI SMO BOŽJI TEMPELJ

Beseda “Cerkev” izhaja iz grške besede “ekklesia”, iz stare zaveze in pomeni “zbor” izraelskega ljudstva; zbor, ki ga je Bog sklical, in zlasti vzoren zbor ob vznožju gore Sinaj. S to besedo je zdaj mišljeno novo občestvo krščanskih vernikov, ki se čutijo kot božji zbor. To je nov zbor vseh ljudstev, ki ga je Bog sklical pred seboj.

Izraz  “ekklesia” se javlja samo pri Pavlu, ki je prvi pisec krščanskega spisa. To se zgodi v uvodu prvega pisma Tesaloničanom, ko se Pavel dobesedno obrača na solunsko Cerkev. V drugih pismih govori o božji Cerkvi, ki je v Korintu oziroma o Cerkvah v Galaciji, torej delne Cerkve, a Pavel pove tudi, da je preganjal “Cerkev Boga”: ne neko krajevno skupnost, marveč “Cerkev Boga”. Beseda “Cerkev” ima več pomenov. Z ene strani pomeni božji zbor na določenem kraju; pomeni pa tudi Cerkev v njeni celoti. Tako vidimo, da “Cerkev Boga” ni seštevek raznih krajevnih Cerkva, marveč da razne krajevne Cerkve sestavljajo eno samo Cerkev Boga. Vse skupaj so “božja Cerkev”, ki je pred posameznimi krajevnimi Cerkvami in v njih prihaja do izraza, se uresničuje v njih. Pomembno je pripomniti, da se beseda “Cerkev” skoraj vedno pojavlja z določujočim dostavkom “Boga”. Ne gre za človeško združenje, ki je nastalo iz skupnih zamisli ali zanimanj, marveč gre za zbor, ki ga je Bog sklical. On je sklical Cerkev, in zato je ena sama – v vseh svojih uresničenjih. Edinost Boga ustvarja edinost Cerkve v vseh krajih, kjer je. V pismu Efežanom se Pavel izrecno ukvarja s pojmom edinosti Cerkve v nepretrganosti s pojmom božjega ljudstva, izraelskega ljudstva, ki so ga preroki imeli za “božjo nevesto” in je bilo sklicano zato, da bi kot nevesta živelo z Bogom. Božjo Cekev predstavlja kot “Kristusovo nevesto” v ljubezni, ki je v Kristusu samem eno telo in en duh. Znano je, da je bil mladi Pavel zagrizen nasprotnik novega gibanja, ki je sestavljalo Cerkev. Bil je njen nasprotnik, ker je v tem novem gibanju videl nevarnost za zvestobo do izročila božjega ljudstva, ki ga je oživljala vera v enega Boga. Ta zvestoba je prihajala do izraza predvsem v obrezi, v upoštevanju predpisov kultne čistosti, vzdržnosti od nekaterih jedi in v spoštovanju sobote. To zvestobo so Izraelci v času Makabejcev plačali s krvjo mučencev. To je bilo v času, ko je helenistični režim hotel prisiliti vsa ljudstva, da se uklonijo helenistični kulturi. Mnogi Izraelci so s svojo krvjo branili poklicanost, ki je bila lastna Izraelu. Mučenci so s svojim žvljenjem plačali za istovetnost svojega ljudstva, ki je prihajala do izraza po vseh teh prvinah. Po srečanju z vstalim Kristusom je Pavel razumel, da kristjani niso izdajalci. Nasprotno: Izraelov Bog je zdaj v novem položaju po Kristusu razprostranil svoj klic na vsa ljudstva in tako postal Bog vseh ljudstev. Na ta način se je uresničila zvestoba do enega Boga. Tisto, kar je bilo po posebnih predpisih in pravilih razpoznavno znamenje, ni bilo več potrebno, ker so bili zdaj vsi v svoji različnosti poklicani k temu, da so v Kristusu del novega božjega ljudstva, “božje Cerkve”. Nekaj je bilo Pavlu takoj jasno: temeljna in “utemeljujoča” vrednost Kristusa in “besede”, s katero ga je oznanjal. Pavel je vedel, da človek nikakor ne postane kristjan iz prisile. Vedel pa je tudi, da je bila v notranjem oblikovanju novega občestva institucionalna sestavina neizogibno vezana na živo “Besedo”, na oznanjevanje živega Kristusa, v katerem se Bog odpira vsem narodom in jih združuje v eno samo ljudstvo.