»Bog je namreč v Kristusu spravil svet s seboj, tako da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov.« (2 Kor 5, 19)

VSE, KAR JE MOJE, JE TVOJE (Lk 15, 31)

V svetu potrošništva se zdi, da človek velja toliko, kolikor ima. Skoraj ne mine dan, da ne bi bili priče primerjanja drug z drugim, češ, »jaz imam toliko, ti ali on pa ima toliko«. V duhu primerjanja drug z drugim se ustvarja občutek, da znamo ljudje samo še seštevati in odštevati, vse manj pa znamo živeti. Vedno manj imamo v zavesti, da je vse, kar imamo in kar uživamo, zastonjski dar od Boga. Podobno je razmišljal tudi starejši sin iz Jezusove prilike o izgubljenem sinu. Vse življenje je živel pri očetu, nikoli mu ni ničesar manjkalo, zato je ob primerjanju z mlajšim bratom, ki je nespametno zapravil del premoženja, dobil občutek, da ga je oče povrh vsega še nagradil. Sam zase pa je mislil, da se je vse življenje držal zapovedi, nikoli pa ni občutil, da bi mu bilo kar koli podarjeno. Težava starejšega brata je bila  v tem, da je vse, kar je prejemal v življenju, imel za samo po sebi umevno. Nikoli pa ni pomislil, da brez življenja v očetovi hiši, ne bi imel ničesar. Tudi mi imamo večino stvari v življenju za same po sebi umevne, kot, da bi si jih mi sami izborili ali celo ustvarili. Verjetno nikoli ne pomislimo, da ni naša zasluga, da dihamo ali vidimo, vprašanje pa je, če se za te darove sploh kdaj zahvalimo?