KRISTUSOVO VSTAJENJE

“Če Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera … še ste v grehih.” S temi močnimi besedami prvega pisma Korinčanom sveti Pavel daje razumeti, kako odločilen pomen pripisuje Jezusovemu vstajenju. V tem dogodku je namreč odgovovr na vprašanje, ki ga zastavlja drama križa. Križ sam ne bi mogel razložiti krščanske vere; še več, križ bi ostal tragedija, ki kaže na nesmiselnost bivanja. Velikonočna skrivnost obstaja v dejstvu, da je Križani “vstal tretji dan, v skladu s pismi” – tako pričuje prvotno krščansko izročilo.

Tukaj je ključni obrat pavlinske kristologije: vse se vrti okrog tega težnostnega središča. Celotno učenje apostola Pavla izhaja iz skrivnosti in vedno prihaja k skrivnosti tistega, katerega je Oče obudil od mrtvih. Vstajenje je temeljno dejstvo, skoraj predhodna temeljna resnica/aksiom, na osnovi katere more Pavel oblikovati svoje zgoščeno oznanilo: tisti, ki je bil križan, in ki je tako razodel neskončno Božjo ljubezen do človeka, je ostal od mrtvih in živi med nami.

Pomembno je doumeti povezavo med oznanilom vstajenja, kakor ga izreka Pavel, in tistim oznanilom, ki so ga uporabljale predpavlinske krščanske skupnosti. Tu je zares mogoče videti pomembnost izročila, ki je pred apostolom in ki ga on hoče nato predajati naprej z velikim spoštovanjem in pozornostjo. Besedilo o vstajenju, iz prvega pisma Korinčanom, dobro poudarja  zvezo med “prejeti” in “prenašati sporočilo”. Sveti Pavel pripisuje velik pomen dobesednemu izrazu izročila; ob koncu omenjenega odlomka poudarja: “Naj bom jaz ali oni: tako oznanjamo”. s tem osvetljuje edinost kerygme/oznanila za vse verujoče in za vse tiste, ki bodo oznanjevali Kristusovo vstajenje. Izročilo, na katero se navezuje, je studenec, iz katerega naj zajemamo. Izvirnost njegove kristologije ni nikoli v škodo zvestobi izročilu. Kerygma apostolov je vedno pred Pavlovo osebno predelavo. vsako njegovo utemeljevanje poteka iz skupnega izročila, v katerem se izrača ista vera, ki jo delijo vse Cerkve, ki so ena sama Cerkev. tako sveti Pavel podarja vzorec za vse čase, kako naj gojimo teologijo in kako naj oznanjamo. Teolog, pridigar ne ustvarja novih pogledov na svet in življenje, marveč je v službi sporočene resnice, v službi stvarnega Kristusovega dogodka, križa in vstajenja. Njegova naloga je, da nam danes – za starimi besedami – pomaga razumeti resničnost “Boga z nami”, torej resničnost pravega življenja.

Tukaj je primerno natančno določiti: sveti Pavel si v oznanjevanju vstajenja ne prizadeva za podajanje organskega prikazovanja nauka – noče napisati teološkega priročnika, temveč se loteva vprašanja tako, da odgovarja na dvome in dejanska vprašanja, katere so mu postavljali verniki. Torej, priložnostna razprava, ki pa je polna vere in živete teologije. Tu najdemo osredotočenje na bistveno: Kristus, ki je umrl in vstal za nas, nas je “opravičil”, se pravi odrešil in zveličal. Izstopa predvsem dejstvo vstajenja, brez katerega bi bilo krščansko življenje povsem nesmiselno. V tistem velionočnem jutru se je zgodilo nekaj izrednega, novega in hkrati zelo stvarnega, kar so zaznamovala povsem natančna znamenja, o katerih so poročali številni pričevalci. Za Pavla kakor tudi za druge pisce Nove zaveze je vstajenje vezano na pričevanje tistih, ki so neposredno izkusili Vstalega. Gre za to, da vidimo in čutimo ne samo z očmi in s čuti, marveč tudi z notranjo lučjo, ki sili k spoznanju tega, kar zunanji čuti izpričujejo kot objektiven podatek.

Pavel zato – kakor tudi štirje evangeliji – pripisuje temeljno pomembnost vprašanju o prikazanjih. Ta so bistveni pogoj za vero v Vstalega, ki je pustil grob prazen.