Če torej premore kaj opominjanje v Kristusu, če kaj spodbujanje iz ljubezni, če kaj občestvo Duha, če kaj sočustvovanje in usmiljenje, dopolníte moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja. Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu.

Pavel in njegov odnos do apostolov

Pavlov odnos do apostolov, ki so bili v hoji za Jezusom pred njim, je zaznamovalo globoko spoštovanje in tista iskrenost, ki sta se mu porajali iz obrambe resnice evangelija. Čeprav je bil Jezusov sodobnik, ni imel v času njegovega javnega življenja nikoli priložnosti, da bi ga srečal. Potem, ko je bil na poti v Damask bliskovito razsvetljen, je začutil potrebo spoznavati prve Učence, torej tiste, ki jih je Jezus sam izvolil, da bi ponesli evangelij do konca zemlje. Kaj je Pavel v treh letih po srečanju v Damasku izvedel o Jezusu Kristusu? V prvem pismu Korinčanom sta vpletena dva odlomka besedila, ki ju je Pavel spoznal v Jeruzalemu in sta bila oblikovana kot osrednji prvini krščanskega izročila: “Izročam vam, kar sem tudi prejel.” Vztraja pri zvestobi do vsega, kar je sam prejel in kar natančno podaja naprej novim kristjanom. To so bistvene prvine o evharistiji in vstajenju. Jezusove besede pri zadnji večerji so za Pavla središče življenja Cerkve, ki izhaja in se gradi iz tega središča in tako postaja Cerkev. Drugo besedilo, o vstajenju, nam spet posreduje isti obrazec zvestobe. Pavel piše: “Izročil sem vam predvsem to, kar sem tudi sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, v skladu s Pismi, in bil pokopan…” Tudi v tem izročilu, posredovanem Pavlu, se pojavlja besedna zveza “za naše grehe”, ki postavlja poudarek na Jezusovo daritev samega sebe Očetu, da bi nas osvobodil grehov in smrti. Iz te podaritve samega sebe bo Pavel zajemal najbolj presunljive in presenetljive izraze našega odnosa do Kristusa: “Bog je njega, ki ni poznal greha za nas storil za greh, da bi mi v njem postali Božja pravičnost.” Vrsta prikazovanj Vstalega Kefu, dvanajserim… se sklene z namigom na prikazanje, ki ga je Pavel osebno prejel na poti v Damask: “Kot zadnjemu od vseh se je prikazal tudi meni, nepričakovanemu ‘izrodku’.” Ker je preganjal božjo Cerkev, v tem priznanju izraža svojo nevrednost, da bi ga kot apostola priznavali na isti ravni kakor tiste, ki so bili pred njim: toda Božja milost pri njem ni bila jalova. Tako mogočna potrditev Božje milosti povezuje Pavla s prvimi pričami Kristusovega vstajenja: “Naj oznanjam jaz ali drugi: to je naše oznanilo in naša vera, ki ste jo prejeli.” Gre za istovetnost in edinstvenost oznanjevanja evangelija. Tako oni kakor jaz, oznanjamo isto vero, isti evangelij o Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal in se nam podarja v presveti evharistiji. Pomen, ki ga pripisuje živemu izročilu Cerkve, ki ga podaja najprej svoji občini, kaže, kako zgrešeno je mišljenje tistih, ki Pavlu pripisujejo iznajdbo krščanstva. Preden je oznanjal Jezusa Kristusa, svojega Gospoda, ga je srečal na poti v Damask in ga poiskal v Cerkvi, ko je opazoval njegovo življenje v dvanajsterih in v ljudeh, ki so hodili  za Jezusom po cestah Galileje.