Obred Resurrexit

Srednejveški Rim je poznal pomenljiv obred, ki so ga po osrednji besedi poimenovali RESURREXIT, “Vstal je od mrtvih”.
Osrednji predmet tega obreda je bila starodavna ikona, “aheropita” (ali aheiropoieta), kar pomeni ne-z-roko-narejena, ki je prišla v Rim verjetno v času ikonoklastičnih bojev (ko so uničevali ikone) na Vzhodu v 8. stoletju. Njeno čudežno poreklo naj bi ji zagotovilo ohranitev. Obred je bil vključen v velikonočno mašo vse do avignonskega izgnanstva papežev (1305-1378), ko je padel v pozabo, od koder ga je priklical papež Janez Pavel II. za sveto leto 2000 in se ga zdaj obhaja pred vstajenjsko mašo na velikonočno jutro.
Ikona je skoraj v naravni velikosti, visoka meter in pol in predstavlja celotno podobo Odrešenika, ki sedi na prestolu. Večkrat je bila obnovljena, papež Inocenc III. (1198-1216) pa jo je dal v celoti prekriti s srebrom, razen obraza. Kasneje so dodali vratca v višini nog, za obredno maziljenje ob posebnih prilikah in za obred Resurrexit.
V svojem jedru izvira obred še iz prvih krščanskih stoletij, saj Hieronim v 4. stoletju poroča, da je že zelo star. Šlo je za to, da papež na veliko noč slovesno oznani Jezusovo vstajenje. Srednjeveški obred Resurrexit je potekal v zadnji postajni cerkvi, pri sv. Lovrencu (danes je to znotraj svetišča svetih stopnic), čisto blizu lateranske bazilike. Papež je tam odprl vratca na ikoni, poljubil noge in oznanil: “Gospod je vstal iz groba,” in navzoči so mu odgovorili: “In se prikazal Simonu.” Zatem sta ponovila: “Gospod je res vstal,” še njegov arhidiakon in diakon in vse spremstvo kardinalov. Drug drugemu so si tudi izrazili mir. Potem so šli v baziliko Marije Velike, kjer se je tradicionalno obhajala velikonočna maša. Bistveno pri tem je dvoje: oznanilo vstajenja – kjer ima Peter (in potemtakem tudi vsak Petrov naslednik, papež) pomembno vlogo – in počastitev ikone. Peter in vsak njegov naslednik ima po srečanju s Kristusom in po ponižnem priznanju svoje zatajitve nalogo, da oznani vsem, kaj se je zgodilo, to pa naj v prejemnikih oznanila prebudi mir in bratsko povezanost ter jih usposobi za nadaljnje glasnike istega sporočila. Leta 2007 so ikono iz 8. stoletja nadomestili z novo, ki jo je izdelal neki gruzijski ikonopisec, rimski zlatarji pa so pripravili osem krilnih vratc, ki pokrijejo celotno ikono in so na njih prizori križanja in srečanj z Vstalim; diakon jih odpre pred vstajenjsko mašo. Potem oznani Gospodovo vstajenje z besedami: “Gospod, ki je za nas visel na križu, je vstal iz groba,” na kar vsi odpojejo “Aleluja.” Potem se obrne k papežu in še njemu oznani: “Gospod je resnično vstal in se prikazal Simonu.” Vsi spet odpojejo: “Aleluja.” Papež nato počasti ikono in začne z mašo.

Ta vsebina starodavnega obreda naj bi nagovorila in za nosilce vstajenjskega oznanila usposobila tudi nas.              
                                 p. Miran Špelič OFM