»Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« (Jn 13, 8)

TISTI, KI Z MENOJ JÉ, ME BO IZDAL (Mr 14, 18)

Veliko ljudi se sprašuje, kaj bo po smrti s tistimi, ki niso kristjani? Bolje bi bilo, da bi se spraševali: »Kaj bo po smrti s kristjani?« V našo miselnost se je globoko zasidralo mišljenje, da pomeni biti kristjan, biti avtomatsko deležen večnega življenja. Biti kristjan v prvi vrsti pomeni, prevzeti odgovornost za oznanjevanje Božje besede. Veliko t.i. kristjanov pa misli, da je dovolj, če enkrat za vselej prejmejo zakrament krsta in ostale zakramente, ki so jih pripravljeni sprejeti. Prejeti zakramente pomeni, da se popolnoma predamo v Božje roke in se pustimo voditi Jezusu Kristusu. Primer Juda Iškarijota nam je lahko v opozorilo, da biti v Jezusovi bližini še ne pomeni biti deležen večnega življenja. Juda Iškarijot je celo jedel skupaj z Jezusom, vendar je bilo njegovo uživanje Gospodove večerje nevredno, kar se je izkazalo čez nekaj ur, ko ga je izdal s hinavskim poljubom. Biti ob Gospodovem oltarju pomeni, da sem v Gospodovem telesu in krvi združen z brati in sestrami, v katerih vidim Božjo podobo. S svojo smrtjo na križu je Jezus povabil v Božje kraljestvo vse ljudi. Ali kot kristjan resnično vabim vse ljudi ali samo tiste, ki so mi simpatični?