»Ko bi hotel biti všeč ljudem, ne bi bil Kristusov služabnik.« (Gal 1, 10)

NISEM VREDEN, DA PRIDEŠ POD MOJO STREHO (Lk 7, 6)

V zadnjih letih smo se ljudje navadili, da nam mora vse pripadati. Takšna miselnost pa se je prenesla tudi v krščansko življenje. Večina t. i kristjanov razglaša, da ima pravico do zakramentov in raznih blagoslovov, ob tem pa jim postaja vedno bolj tuje, da je za resno krščansko življenje potrebno vložiti tudi kaj iz človeške strani. Sodobni kristjan je postal razvajen kristjan, kateremu je postala župnija samo še servis za (samo)zadovoljevanje t. i. duhovnih potreb. Tisti pa, ki smo prvi odgovorni za oznanjevanje evangelija vse to nemočno opazujemo in v strahu, da bi izgubili še tiste »ovčice«, ki jih imamo, z zaigrano prijaznostjo prikimavamo vsesplošnemu neredu v Cerkvi. Tudi v Jezusovem času so verskemu življenju povzročali največjo težavo tisti, ki so se imeli za najbolj pravoverne, kar je dobro razvidno iz evangelijev. Po drugi strani pa so pred Bogom pokazali največjo ponižnost tisti, ki so bili v očeh sveta izgubljeni. Lep primer je rimski stotnik, ki izpove svojo nevrednost pred Bogom, hkrati pa je ta njegova drža znamenje velike vere, ki je bila odločilna pri ozdravljenju njegovega sina. Si mu upamo biti vsaj malo podobni?