Ko sem imel pred petimi leti sveto mašo za člane skupine Vera in luč, sem jih vprašal če je možno, da se Kitajec in Slovenec razumeta, kljub temu, da ne govorita istega jezika. Takoj se je oglasil nekdo, na invalidskem vozičku, za katerega bi po zunanjem izgledu lahko mislili, da niti približno ne sledi dogajanju: »Seveda se lahko razumeta, če se imata rada.« Bil sem pozitivno šokiran, ker nisem pričakoval tako jasnega odgovora, od osebe za katero večina ljudi misli, da je neprištevna. Ko sem kasneje večkrat spraševal »normalne« ljudi z enakim vprašanjem, ni nihče dal tako jasnega odgovora. Tudi, če se pogovarjata dva Slovenca, ni nujno, a bosta govorila jezik ljubezni. Bistvo binkoštnega praznika je v tem, da kristjani spregovorimo v jeziku ljubezni in, da z vsem srcem oznanjamo veselo sporočilo o svobodi, ki nam jo je priboril Jezus Kristus s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Če resno jemljemo zakramenta krsta in birme, potem bodimo podobni Petru in ostalim apostolom, ki so v moči Svetega Duha takoj začeli opravljati poslanstvo oznanjevanja.

Evangelij nedelje Svete Trojice:

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.« (Jn 3, 16–19)