Posvetitev Jezusovemu srcu

Križ, zasajen v Jezusovem Srcu, pomeni njegovo neizmerno ljubezen do Očeta in do ljudi ter njegovo brezmejno ponižanje v dvojni razsežnosti. Drevo križa je rastlo v Jezusovem Srcu prav do vrha gore Kalvarije. S svojim križem je Kristus premagal negativni križ človeštva in Satana in je človeštvo dvignil nazaj v občestvo z Bogom. »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel«. Jezusovo Srce je bolj in bolj plamenelo v ljubezni do svojega neizrekljivega zenita na Kalvariji. Na križu se je použilo v ljubezni – v ljubezni Svetega Duha – kot žgalna in spravna daritev Očetovi pravičnosti za grehe vseh ljudi. Jezus iz svojega prebodenega Srca izliva gorečo ljubezen in vžiga v srcih ljudi ljubezen, ki jih povezuje z nebeškim Očetom in med seboj. Prikazanje Jezusovega Srca na neki način osvetli “zadnja stoletja”: čas od konca 17. stoletja do Kristusove vrnitve v slavi, ko »se bo nepostavnost povečala in se bo ljubezen pri mnogih ohladila«. Ob koncu 17. stoletja naprej se nezadržno spreminja globalno podnebje (klima) na Zemlji ljudi. Tedaj se je začela največja duhovna zima v zgodovini Cerkve in najgloblja polarna zima človeštva. Vedno večji del potujočega krščanskega ljudstva se je zaradi ohlajevanja v nadnaravni ljubezni odklanjal od Kristusa križanega in vstalega: upadala je splošna raven udejanjanja kreposti in tako je slabela Cerkev, ki se rojeva iz Jezusovega prebodenega Srca.

Kristjani, ki so bežali od Kristusa križanega, so se selili iz Jeruzalema v Babilon, kjer so postali sužnji negativnega križa in Satana. S tem pa je napredovala skrivnost nepostavnosti in polarna zima sveta. Konstantno je rastla krivulja zapeljevanja Zmaja: ljubezen do sebe prav do prezira Boga – napuhnjena sebičnost. V nasprotju s tem pa jeJezus toliko bolj pritegoval svoje učence: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« Jezus je tožil, da ga nekatere njemu posvečene osebe ne ljubijo več v Zakramentu ljubezni. V “zadnjih stoletjih” se je širil ledeno hladni (= rigoristični) janzenizem, na drugi strani pa laksizem. Toda še bolj je Zmaj zalezoval člane klera in redovništva z rastočim naturalizmom, racionalizmom in liberalizmom. Kdo ve, koliko se jih je zaradi tega ohladilo v ljubezni do Jezusa? Zdi se, da je Jezus hotel razkriti skrivnost svojega Srca najprej in predvsem posvečenim osebam, da bi nje najbolj pritegnil v sončne globine svoje modrosti in ljubezni ter po njih dvigal svoj rešilni križ v krščanskem ljudstvu. Jezus je razkril svoje prebodeno Srce, kajti močno so se pomnožili grehi krščanskega ljudstva in sveta – in s tem nevarnost večnega pogubljenja. Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj po množila milost. Jezus hoče skozi odpirajočo se rano svojega Srca izliti usmiljenje in milosti, večje od greha, da bi s svojo gorečo ljubeznijo iztrgal čimveč kristjanov in ljudi iz Satanovega imperija in jih prestavil v svoje kraljestvo. Žejen sem«, je ponovil Križani v Paray-Ie-Monialu: žejen ljubezni posvečenih oseb in ostalih kristjanov. Ta njegova žeja naj bi v vseh prebudila žejo, da bi z ljubeznijo in zadoščevanjem vstopili globoko v njegovo Srce in zagoreli v ljubezni do Boga in do ljudi. Premagovali naj bi zimsko meglenost in mraz. S posvetitvijo njegovemu presvetemu Srcu naj bi zasadili njegov rešilni križ v svoje srce, da bo rasel v njem kot drevo življenja. Že v 18. stoletju so se posamezniki, skupine, škofije in narodi posvečevali Jezusovemu Božjemu Srcu. Papež Leon XIII. je sklenil, da bo izvedel to posvetitev, saj je v njej videl »vrh in krono vseh časti, ki so bile do zdaj izkazane temu presv. Srcu.