»Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 52, 5)


MOJ BOG, MOJ BOG, ZAKAJ SI ME ZAPUSTIL

Ob zgornjem Jezusovem vzkliku na križu se oznanjevalci ne ustavljamo radi. Jezus je vsemogočni Božji Sin, zato se nam zdi nerazumljivo, da bi kdajkoli podvomil v Očetovo navzočnost. Prevečkrat pozabljamo, da je bil Jezus tudi pravi človek, kar pomeni, da je bil v človeški omejenosti prav takšen kot mi. V urah groze na križu je doživljal največjo nemoč in največjo zapuščenost. Njegova človeška narava je izrazila boleč krik nemoči. Besede »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«, so začetne besede psalma 22. Če ga pozorno preberemo, se bolečina na začetku proti koncu prelije v upanje na Božjo rešitev. Jezus je kljub bolečini upal na Božjo rešitev, saj je tik pred smrtjo izročil svojega duha v Očetove roke. (Prim. Jn 19, 28) Jezusova pristna človeškost je lahko vzpodbuda za nas, da ne bi bili prezahtevni do sebe, kadar si ne bi upali pokazati drugim svoje bolečine in omejenosti. To lahko storimo že v običajnem pogovoru, ko na vprašanje »Kako si?« (namesto »Dobro«) priznamo svojo bolečino. Zavedajmo se, da priznanje bolečine prinaša veselje v srce.