Pavel in osrednji pomen Jezusa Kristusa

Dragi bratje in sestre!

Pri premišljevanju o tem, kaj pomeni opravičenje – ne opravičenje po delih, marveč po veri -, smo prišli do druge stvarnosti, ki opredeljuje krščansko istovetnost, kakor jo opisuje sv. Pavel v svojem življenju. Krščanska istovetnost je sestavljena iz dveh prvin. To sta: ne iščimo sami sebe, marveč se sprejemajmo od Kristusa in se darujemo s Kristusom. Tako smo osebno deležni Kristusovega dogodka, vse do potopitve vanj in do deležnosti pri njegovi smrti in tudi pri njegovem življenju. Prav to piše Pavel v pismu Rimljanom: “Bili smo krščeni v njegovo smrt… z njim smo bili pokopani… z njim… zedinjeni… Tako se tudi vi pojmujte kot ljudje, ki so mrtvi za greh, živijo pa za Boga v Kristusu Jezusu” (Rim 6,3.4.5.11). Prav ta zadnji stavek je značilen: za Pavla namreč ni dovolj reči, da so kristjani krščeni ali verni; zanj je prav tako pomembno reči, da so v “Kristusu Jezusu” (Rim 8, 1.2.3.9; itd.). Na drugih mestih Pavel obrne besede in piše: “Kritus v nas/vas” (2Kor 13,5) ali “v meni” (Gal 2,20). Ta vzajemna prešinjenost med Kristusom in kristjani, ki je značilna za Pavlov nauk, izpolnjuje to, kar pove o veri. Čeprav nas namreč vera globoko zedini s Kristusom, po Pavlu razločno stopa v ospredje razlika med njim in nami. Toda po Pavlu obstaja v kristjanovem življenju tudi prvina, ki jo moremo imenovati “mistična”, ker vključuje istovetenje s Kristusom z naše strani in z nami s strani Kristusa. V tem smislu gre apostol celo tako daleč, da opisuje naše življenje kot “Kristusovo trpljenje”, ki smo ga postali deležni” (2Kor 1,15). Kajti: “Kamorkoli že gremo, vedno nosimo Jezusovo smrtno trpljenje na našem telesu, da se tudi Jezusovo življenje razodene na našem telesu” (2Kor 4,10). Vse to moramo vnesti v svoje vsakdanje življenje s tem, da sledimo Pavlovemu zgledu, ki je vedno živel s to veliko duhovno širino. Z ene strani nas mora vera ohranjati v stalni naravnanosti ponižnosti, še več, češčenja in hvaljenja Boga. Za to, kar smo kot kristjani, namreč dolgujemo zahvalo le Bogu in njegovi milosti. Ker nič in nihče ne more stopiti na njegovo mesto, zato je nujno, da ničemur drugemu in nikomur drugemu ne izkazujemo češčenja, ki ga izkazujemo Bogu. Noben malik ne sme onesnažiti našega duhovnega vesolja. Sicer bi padli nazaj v kakšno obliko ponižujočega hlapčevstva, namesto da bi uživali pridobljeno svobodo. Z druge strani nas mora naša radikalna pripadnost Kristusu in dejstvo, da “smo v njem”, navdajati z doživljanjem popolnega zaupanja in neizmernega veselja. Končno moramo namreč s sv. Pavlom vzklikniti: “Če je Bog za nas, kdo je tedaj zoper nas?” (Rim 8,31). In odgovor na to je: nič in nihče “nas ne more ločiti od božje ljubezni, ki je v Jezusu Kristusu, našem Gospodu” (Rim 8, 39). Naše krščansko življenje je torej utemeljeno na najmočnejši in najvarnejši skali, ki si jo moremo predstavljati. In iz Kristusa dobivamo vso svojo moč, natanko kakor piše apostol: “Vse premoremo v njem, ki mi daje moč” (Flp 4,13). Oprti na te velike občutke, ki nam jih posreduje Pavel, se torej lotimo svojega življenja, z njegovimi radostmi in njegovimi bolečinami. Če te občutke sami izkusimo, bomo mogli razumeti, kako resnično je to, kar piše apostol: “Vem, komu sem veroval. In prepričan sem, da ima on moč, da meni zaupani zaklad ohrani do tistega dne” (2Tim 1,12), to se pravi, do dneva našega dokončnega srečanja s Kristusom, Sodnikom, Odrešenikom sveta in našim Odrešenikom.