Vstajenje mrtvih
Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.

Brat in sestra, te besede Svetega Pavla naj te v letu, ko še posebej razmišljaš o njem, se hraniš in napajaš z njegovimi spodbudami, z zgledom, ko te prav on nagovarja in prosi pri Bogu za te, dajo moč za  tvoje krščansko življenje, življenje v Kristusu.          Vaša duhovnika

O svetosti nekoliko drugače
Kaj sploh pomeni svetost? Pokukam v SSKJ, ki pravi takole:
– lastnost, značilnost nečesa, kar ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim;
– lastnost, stanje človeka, ki je zaradi popolnosti vreden češčenja;
– lastnost, značilnost človeka, ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro;
– naslov za najvišjega cerkvenega dostojanstvenika.

Prvo alinejo bi lahko prevedel takole: “značilnost nečesa, kar ima za kristjane veliko vrednost zaradi svoje povezanosti z Bogom”. Torej se to uporablja za predmete, si mislim. Jaz ne želim biti predmet, niti potem ko me pokopljejo ne. Druga alineja mi pravi, da je svetnik tisti, ki je zaradi svoje popolnosti vreden češčenja. Mene so učili, da je krepost ponižnost. To se mi zdi nekoliko domišljavo. Popoln je vendar samo Bog. Tretja alineja govori o obvladovanju negativnih nagnjenj. Naštejmo jih nekaj: napuh, hinavščina, boječnost, lakomnost, zavist, jeza… Sliši se zanimivo, to so res stvari, s katerimi bi rad enkrat za vselej opravil. Ampak, če dobro pomislim, sem to že večkrat poizkusil in obstal zaradi svoje človeške nemoči. Ne, to ne bo delovalo. Naslov za najvišjega dostojanstvenika? Raje ne komentiram. Kaj naj torej počnem s to svetostjo? Zakaj  naj si jo sploh želim? In se vrnem z mislijo na svetnike in kandidate za svetniško službo: saj v resnici niso bili popolni v tem enciklopedičnem smislu … Njihova svetost je v tem, da so se zavedali Boga mnogo bolj, kot se ga zavedamo mi. In želeli so si Boga bolj, kot si ga želim jaz. Želja, to je to! To je edina točka, v kateri jih lahko posnemam! Moram si zaželeti Boga tako močno, da bom mislil samo še nanj. Svoje misli hočem usmeriti nanj, hočem ga osvojiti kot fant ljubljeno dekle! Toda, komaj to napišem, že so moje misli pri službenih problemih in vzgojnih težavah in moje želje že skicirajo prostornješo hišo, z vseh strani obdano s travniki in sadovnjakom in moj um premleva kreditne variante in taktizira s cenami parcel v času gospodarske krize. Hkrati me prevzema strah pred finančno prihodnostjo, pretresajo me zgodbe o neodzdravljivih boleznih in v trebuhu me že stiska ob misli na pubertetniška leta mojih treh princesk. Boj se torej bije proti moji mesenosti, ki želi zase vso pozornost. Moja zemeljska podoba želi prevladati nad Božjo podobo. Vem, da sem v tem boju nemočen, če zavestno ne kličem na pomoč Božje milosti. Glede tega mi Bog zagotovo pomaga, saj je njegova največja želja moja svetost, kot rad pove oče James Manjackal. Če bi Bog človeka naredil brez svobodne volje, bi bili vsi svetniki. A tudi v tej svobodi obstaja pot – in zato je prav, da poznamo naše svetnike, da nas opogumljajo s svojim zgledom …  (Mitja Stantič)