“Gospod, nauči nas moliti” – misli o evharistiji

Obhajanje svete maše v vsakdanjem življenju kristjana

Posvetitev je spremenjenje

Kardinal John Henry Newman je menil: »Živeti pomeni spremeniti se; in biti popoln pomeni spremeniti se pogosto.« Obstati in okameneti je znamenje smrti. Seveda ne gre za samovoljno spreminjanje življenja enostavno zaradi novega. Smo namreč povabljeni, da postanemo vedno še bolj takšni, kakršne si nas je zamislil Bog. To je pravo stremljenje za svetostjo. Velja razviti bistveno in odvreči nebistveno.
Lahko smo prepričani: vsaka maša me spremeni, nas spremeni, spremeni svet. Odločilno vprašanje je, ali se hočem dati spremeniti? Predvsem gre za rast v ljubezni. Čustvenemu zaznavanju se maša lahko zdi kdaj pa kdaj enolična. Verjetno bo podobno tudi s poteki in dejavnostmi v vsakdanjem življenju. Ljubezen pa vedno znova napravi vse ponovno lepo in zanimivo: »Vedno isto živeti, z večjim veseljem, mirneje, bolje in drugače iz ljubezni do Jezusa« (mati Julija).

Obhajilo je povezanost v ljubezni

Navadno se hrana, ki jo zaužijemo, spremeni v nas same. Po nadnaravni hrani svetega obhajila pa se mi spremenimo v to hrano. Vstopimo v najgloblje »communio« (»communio« pomeni v latinščini tako občestvo kot tudi obhajilo) z Jezusom Kristusom: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Jn 5, 56). Ko smo prejeli sveto obhajilo: kako dobro izrabljamo dragoceni čas neposredno po obhajilu? Ali hrepenimo nato po tem, da bi postali v vsem eno s Kristusom?
Občestvo (communio) s Kristusom nas zedinja z Njim, pa tudi med seboj. Kristus ustanavlja med tistimi, ki se obhajajo, sorodstvo nadnaravne vrste. Apostol Pavel to izrazi takole: »Mar blagoslovljeni kelih zahvale ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10, 16s)
Cerkev kot skupnost, kot skrivnostno Kristusovo telo, kot »občestvo« (»communio«), živi pred vsem iz svetega obhajila. Spomnimo se le na naslov okrožnice »Ecclesia de Eucharistia« (»Cerkev iz evharistije«). To medsebojno »občestvo« postaja konkretno v majhnih in velikih dejanjih ljubezni: na primer v pripravljenosti odpustiti krivdo; ali v ljubeznivem prenašanju drugega kljub njegovim značajskim potezam, ki mi gredo včasih na živce. Teoretično zgleda to dokaj lahko, v praksi pa je lahko težko premagati neljubeznive reakcije, ki so prešle v meso.
Prosimo Kristusa za njegovo pomoč. Brez njega se ne bo ničesar spremenilo. Terezija iz Lisieuxa pričuje: »Da, čutim to, da kadar izkažem ljubezen, deluje v meni edino Jezus. Kolikor bolj sem združena z njim, toliko bolj ljubim vse moje sestre.«
Zaupajmo v to, da ima sveta maša največjo moč za »preoblikovanje v Kristusu«. Še bolj živimo iz nje! Molitev matere Julije, ki sledi, je primerna ob različnih priložnostih. Izraža temeljito pripravljenost, da se podarimo Gospodu in dopustimo, da nas on preobrazi.

»Gospod,
stori, da bo moje srce
pripravljeno sprejeti tebe:
S svojo milostjo
napravi v mojem srcu
prostor in svobodo,
da boš mogel v njem graditi,
kar je tebi všeč.
Odstrani v meni, kar ti je napoto.
Prešini, kar ovira tvoje delovanje.
Dopolni, kar mi manjka,
nenehno pomnožuj,
kar vodi k tebi,
da me bo tvoja prekipevajoča milost
očistila v luči tvojega prihoda.
Amen.«