KONRAD IZ PIACENZE (+ 1351),  god: 19. februar

Izhajal je iz ugledne plemiške družine, po poklicu je bil vojak. Oženil se je in z ženo sta živela v skladnem zakonu. Rad je hodil na lov. Nekoč se mu je divjad, ki so jo gonili psi, skrila v gosto grmovje. Da bi jo prepodil, je zažgal goščavo. Strasten lovec ni pomislil, da utegne nastati velik požar. Močan veter je razširil ogenj po vsem gozdu. Ko je Konrad to videl, je zbežal in se skril v mestu. Že tedaj so bile v Italiji predvidene zelo stoge kazni za tiste, ki bi zakrivili gozdni požar. Meščani in mestni stražarji so pohiteli iz mesta, da bi prijeli požigalca. Zgrabili so nekega revnega človeka, ki so ga srečali v bližini pogorišča. Čeprav je zatrjeval, da ni on zažgal gozda, ga niso izpustili. Po tedanji navadi so ga zasliševali in izsilili od njega priznanje s tem, da so ga mučili na natezalnici. Ko je v mukah priznal, da je gozd res zažgal, so ga obsodili na smrt. Ko je to izvedel Konrad, se mu je zbudila vest. Šel je k mestnemu poglavarju in mu priznal, da je gozd zgorel po njegovi krivdi, in, da je pripravljen škodo poravnati. Toda s tem njegova vest še ni bila pomirjena. Sklenil je, da bo dal svetu slovo in začel spokorniško življenje. Svoj sklep je razodel ženi in prodala sta imetje, poplačala škodo, ki jo je bil povzročil požar, preostali denar razdelila samostanom in revežem ter šla v samostan.