MAKSIMILIJAN CELJSKI, (230 – 305) god: 12. oktober

V rimskem mestu Celeia, današnjem Celju, je izšel iz mlade krščanske občine škof Maksimilijan. Rodil naj bi se premožnim staršem. Od njih naj bi prevzel človeško plemenitost, ki je podlaga za versko življenje. Starše je izgubil še mlad in postal dedič bogatega imetja, katerega je razdelil med reveže. Osvobodil je sužnje in poromal v Rim, kjer je bil posvečen v duhovnika. Zaradi njegovega zglednega življenja, ga je papež Sikst II. posvetil v škofa in ga poslal oznanjat evangelij v Norik. Po izročilu je imel svoj prvi škofovski sedež v Lorchu, ob izlivu Aniže v Donavo. Svojim vernikom je bil pravi oče: lajšal je njihove telesne in duhovne stiske. Besedo odrešenja je prišel oznanjat tudi v svojo rodno Celeio. Rimski sodnik, nosilec cesarske oblasti, ga je nagovarjal, naj se odpove Kristusu in se pokloni državnim bogovom. Škof Maksimilijan se za njegove besede ni zmenil, zato so ga obsodili na smrt z obglavljenjem. Pokopali so ga nasproti sedanje avtobusne postaje v Celju, kjer stoji cerkvica zgrajena njemu v čast. Njegovi posmrtni ostanki so prenesli v Passau, kjer ga častijo kot škofijskega zavetnika. Maksimilijan je tudi sozavetnik naše celjske škofije.