Medard, (457–545), god: 8. junij

V otroških in fantovskih letih se je ukvarjal s kmečkimi opravili. Ko je začel malo globlje razmišljati o svojem življenju, je sklenil, da postane duhovnik. Po nekaj letih škofijske šole je prejel mašniško posvečenje. Tedaj mu je bilo triintrideset let. Nato je štirideset let goreče deloval kot dušni pastir. Bil je vnet pridigar, s svojim spokornim življenjem pa je bil najlepši zgled svetniškega duhovnika. Vse, kar je imel, je delil revnim, zato ni čudno, da so ljudje po smrti škofa v mestu Vermandois hoteli imeti za naslednika Medarda, čeprav je bil tedaj star že 73 let. Tudi kot škof je živel enako kot prej: spokorno, v ljubezni do Boga in do bližnjega. Obhodil je vse kraje svoje škofije, da bi osebno spoznal čim več svojih vernikov. Ko je umrtl škof v mestu Tournayu, so verniki želeli biti podrejeni Medardu. Tako je upravljal dve škofiji, ki sta se kasneje, v 12. stoletju, združili. Del nove škofije je bil še poganski, zato je Medard imel prav trdo delo, da je iztrebil malikovalstvo in ljudem oznanil evangelij ljubezni.