Včasih …
zdaj….
Vsakdo, ki obišče Trbovlje opazi ljubko cerkvico, na hribu desno nad središčem mesta. Spodaj pod njo je naprej deloval rudniški dnevni kop in bilo odlagališče premogokopne opreme. Kraj, za katerega pravijo, da je bil še par let nazaj, prej podoben Marsovemu površju, kot pa čemu drugemu, se v novejšem času počasi zopet spreminja v zeleno oazo, v pokrajino kakršna je bila pred začetkom rudarjenja. Mnoge gozdne steze so vse bolj polne sprehajalcev.

V Retju na najvišji točki vzpetine dominira cerkev sv. Križa, ki se spogleduje s okoliškimi hribi in je prvič omenjena leta 1545. Zgodovinarji menijo, da je zgrajena vsaj sto let pred tem datumom. Ponaša se s tristransko zaključenim prezbiterijem, ki je ohranil značilnosti gotike. Zvonik je prizidan pred zahodno fasado, na severni strani ladje pa mnogo kasneje še kapela. Oboki v ladji in prezbiteriju so sorazmerno novi in so jih verjetno naredili, ko so prizidali kapelo. Cerkev so večkrat prenovili, nazadnje leta 1726, o čemer pričata letnici na slavoloku in nad fresko zunaj. Oprema cerkve je baročna, prav tako oltar v kapeli. Veliki oltar je iz leta 1781, strokovnjaki to delo pripisujejo rezbarskemu mojstru Mihaelu Pogačniku iz Slovenjskih konjic. Stranski oltar sv. Neže pa je iz 17. stoletja, čeprav so mu dodali nekatere mlajše plastike. Ta oltar sodi med t.i. »zlate oltarje«. Zakristija je prizidana proti koncu 17. stoletja (l. 1661?), v začetku 18. stoletja (l. 1705) je na severni strani dozidana kapela z oltarjem sv. Valentina.
Najtežji časi za cerkev so bili med letom 1965 in 1986, zaradi rudarjenja in kamnoloma je bila takorekoč že obsojena na propad, zaprta, bila je prepoved maševanae. Po zaslugi neutrudnega župnika Franca Mlakarja pa ni bila samo rešena uničenja ampak je bila po obsežnih gradbenih konstruktivnih posegih in sanaciji razpok varnejša in še bolj trdna. Tu na tem hribu so se izpolnile preroške Jezusove besede prav za to svetišče:
» in na tej skali bom sezidal svojo cerkev…in peklenska vrata je ne bodo premagala.«
Strokovno je bila obnovljena vsa notranjost s pomočjo restavratorske delavnice Mihaela Legana in strokovnjakov iz Spomeniškega varstva Celje. Zdaj je cerkev kot lepotica med manjšimi skaralnimi objekti, za naključnega obiskovalca pa prava paša za oči in duha.
Glavni oltar sv. Križa
Oltar v kapeli sv. Valentina
Stranski oltar sv. Neže

Zanimivost zunanjosti cerkve je freska na južni fasadi, ki je bila sicer izdelana v novejšem času, a na podlagi risbe, ki naj bi krasila pročelje že od prej. Podobo sv. Krištofa je obdelal in v fresko tehniki narisal akademski slikar Lojze Čemažar. Na njej je že omenjena letnica 1726.

In še ena zanimivost, ki je skrita v notranjosti. To je nagrobnik iz časov prvega svetišča, ko je bilo okrog cerkve še pokopališče. Nagrobnik je iz rimskih časov, na njem so izpisana imena keltskega izvora.

Zaključek in blagoslov obnovitvenih del je bila za župnijo, posbej pa za domačine velik zalogaj. A vse se je izteklo kot je moralo, z dobro voljo, denarno in materialno pomočjo, molitvijo in obilnim »božjim žegnom«. Kronogram je oblika napisa, ponavadi v latinskem jeziku, ki na poseben način odkriva letnico nekega dogodka. V Retju nam pove letnico zaključka vseh obnovitvenih del na tem svetišču – leto 1991.

Tudi ta kronogram je na prošnjo župnika Mlakarja sestavil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Kronogram je izpisan na severnem pročelju zvonika, nad vhodno nišo prehoda v cerkev. Barvno in stilsko se lepo sklada s končno poslikavo cerkvene fasade. Sam napis pa čeprav v tujem jeziku, pozdravi in vabi vsakega romarja na ta svet kraj. Fonetično beremo napis:
Ecclesiam crucis
renovaverunt in fide vivo
venite
Kar pomeni:
Cerkev Križa so
prenovili v živi veri,
pridite!

Viri: http://www.rtvslo.si/popotnik/kresni-ka/retje/1921, Umetnostna topografija Slovenije – UE Trbovlje, 2017, F. Mlakar, Župnija Trbovlje od 1545 – 1995, župnijska kronika župnije Trbovlje, Žup. Trbovlje, Sv. Marija, Retje s cerkvijo nas vabi, 2005, foto M. Hild, arhiv NN,