Župnijska cerkev svete Marije stoji v osrednjem delu mesta, na Ulici 1. junija 13. V neposredni bližini je Muzej Trbovlje in na spodnji strani Delavski dom. Sedanja stavba je pravzaprav uresničenje nedoživetih sanj naših dedov, ki so v tridesetih letih 20. stoletja načrtovali gradnjo cerkve Sv. Križa v spodnjem delu Trbovelj.

Vendar do začetka gradnje tega novega svetišča nikoli ni prišlo, saj je vse namere graditeljev preprečila 2. svetovna vojna. Po koncu vojne pa so oblasti vso že kupljeno zemljo nacionalizirale, dovoljenja za gradnjo pa izničile. Tiha želja nekaterih pa je ostala in mnogo let kasneje se je z nakupom novega zemljišča leta 1989 začelo odvijati neko novo poglavje. Zapleti pri pridobivanju soglasij in dovoljenj so pomaknili fizično izgradnjo globoko v leto 1998. Toda kljub vsem oviram je bila do poletja leta 2000 nova cerkev toliko zgrajena, da jo je takratni mariborski škof dr. Franc Kramberger 11. junija blagoslovil in izročil svojemu namenu, obhajanju bogoslužja. Celotna gradbena in obrtniška dela so bila zatem dokončno zaključena v letu 2007. Na žegnanjsko nedeljo, 28. oktobra 2007, je novo cerkev posvetil prvi celjski škof dr. Anton Stres.

Cerkev Svete Marije, njena notranja oprema in tudi župnijski dom so zgrajeni po načrtih arhitekta prof. Jožeta Marinka iz Ljubljane. Glede na precej omejene možnosti je zadevo izpeljal na eleganten način, z moderno, a umirjeno arhitekturno obliko. Cerkveni prostor izraža usklajenost in enovitost, kar omogoča zbrano in doživeto obhajanje bogoslužja. Izrazito izstopajoči betonski loki niso samo nosilci stropne konstrukcije ampak prostor lepo členijo in krasijo. Ves cerkveni prostor deluje skladno in umirjeno.
Prezbiterij je od osrednjega prostora dvignjen za dve stopnici, na eni strani daritvene mize je ambon, na drugi strani je krstilnik s svečnikom za velikonočno svečo.
Notranjo opremo v oltarnem prostoru bogatijo slike svetnikov Janeza evangelista, bl. Antona M. Slomška, Lepolda Mandiča in Favstine Kowalske na levi strani in Janeza Krstnika, sv. Jožefa, sv. Elizabete in preroka Izaija na desni strani prezbiterija. Tudi križev pot s 15 postajami je delo akad. slikarja Lojzeta Čemažarja.

Isti umetnik je izdelal vse vitraže v cerkvi: v prezbiteriju je podoba zavetnice župnije, Marije pod križem, kjer jo je Sin razglasil za Mater vse Cerkve. Obenem je v oknu podoba prihoda sv. Duha in močna simbolika svete Evharistije (kaplje Jezusove krvi napajajo zvitek z Božjo besedo na eni in kelih zveličanja na drugi strani). Barvno okno na koru upodablja sveto Cecilijo, zavetnico cerkvene glasbe. Barvna okna so še v spovednem kabinetu, ki predstavljata dva svetopisemska »spokorjenca«, grešnico, kateri je Jezus odpustil njene grehe in sv. Petra po njegovem zanikanju.

Za vsako krajevno cerkev zvonenje pomeni vabilo na molitev, praznovanje; žal v naši cerkvi zvonovi molčijo. Zvonili so le na dan blagoslova in posvetitve, pa potem še na dan prve nove maše Matjaža Roterja v župniji leta 2003 – zatem so morali utihniti. Trije na leseno konstrukcijo pred vhodom obešeni zvonovi so posvečeni Mariji Materi Božji z napisom ‘Spomin na prvo novo mašo’, drugi bl. Antonu Martinu Slomšku z napisom ‘Sveta vera bodi vam luč’ in tretji najmanjši sv. Katarini z napisom ‘Sv. Katarina prosi za nas’. Cerkev tudi nima zvonika.

Orgle na koru so delo nemškega mojstra iz delavnice Hofbauer iz Göttingena v Nemčiji. So mehanske dvomanualne s pedalom in sapnicami na poteg in imajo 12 registrov. Sicer že rabljene, a na našem koru nove orgle, je na praznik Marije Matere Cerkve blagoslovil dr. Jožef Smej dne 4. junija 2001. Kratko predstavitev instrumenta je izvedel g. Tomaž Močnik, z igranjem pa predstavil g. Rudi Cerc.

Cerkev ima še nekaj posebnih zanimivosti: V daritveni oltar je vgrajen kamen, ki je bil prinešen iz Nazareta, hiše kjer je bivala sv. Družina. Predstavlja kraj učlovečenja Božjega Sina, zato pomeni dragoceno relikvijo in znamenje povezanosti s krajem Marijinega življenja. Kamen je iz Svete dežele prinesel p. Peter Lavrih in ga daroval naši cerkvi.

Posebnost svetišča je, da v nasprotju s klasičnimi cerkvami, nima kapel in stranskih oltarjev. Ima pa v niši pod korom majhno izbo, kapelico v kateri je lep kip Marije iz Nazareta. Leta 2004 je na praznik Marije Matere Cerkve kip blagoslovil pom. Škof. Dr. Jožef Smej. Kip je delo akademskega kiparja Valentina Ribnikarja, predstavlja pa devico Marijo, ki hiti z Jezusom pod srcem na obisk k svoji teti Elizabeti.



Na stenah visita na vsaki strani dve podobi svetnikov sodobnega časa: na levi strani Marije Goretti in na desni strani bl. Lojzeta Grozdeta.
Temeljni kamen kot simbol povezanosti s pretklostjo nam je podarila župnija Braslovče, ki je bila preko 400 let pražupnija in cerkveno središče za mnogo rodov trboveljke doline. Vogelni kamen, ki je vzidan v zid ob glavnem vhodu, je vzet iz braslovške župnijske cerkve, ki ga je kot »stara mati« podarila »vnukinji« v simbol povezanosti in trdnosti v katoliški veri.


Po relikvijah svetnikov ali blaženih smo na poseben način povezani z našimi predniki, ki so nam opomnik in opra na poti naše vernosti. Relikvije bl. A.M. Slomška nas na poseben način povezujejo z mariborsko metropolijo in slovenskimi svetniškimi kandidati. Lep relikviarij, ki je delo arh. Jožeta Marinka, je pritrjen na steni v prezbiteriju.
Globoko sporočilo so tudi posebni zapisi v obliki krongramov. Tako tudi kronogram narisan na pročelju cerkve. Zapis v latinskem jeziku je delo škofa dr. Jožefa Smeja in vsebuje letnico postavitve: 2000 in pomeni:

‘Glej, Cerkve Mater, zgrajena je bila pod lesom križa in iz zaobljube jubileja.’
Tik ob cerkvi je nekaj let kasneje zrastel še nov župnijski dom, v katerem so stanovanjski prostori za duhovnika, več prostorov za skupna srečanja in župnijska pisarna. Pročelje krasi Čemažarjeva slika Svete družine.

Viri: Župnija Svete Marije matere Cerkve v Trbovljah, zgibanka, uredil Mlakar Franc, l. 2009, Naša župnija in cerkev na začetni poti, brošura, uredil Mlakar Franc, l. 2007, Bogu in Mariji v čast, dela slikarja L. Čemažarja v Trbovljah, uredil l. Čemažar, l. 2011, Zbral in uredil, fotografije: M. Hild, 2016/18