Marijino vnebovzetje („veliki šmaren“, „velika maša“) je najstarejši Marijin praznik. V Jeruzalemu so že v 5. stoletju obhajali 15. avgusta spomin dneva, ko je Marija zaspala.

V 6. stoletju se je praznovanje razširilo po vsem Vzhodu. V Rimu so uvedli ta praznik v 7. stoletju z imenom Marijino rojstvo za nebesa. Vnebovzetje blažene Device Marije pa izhaja iz 8. stoletja. Že v 7. stoletju so praznik obhajali z vigilijo. Praznik je postal zelo priljubljen in so ga zato slovesno obhajali.
Šele 1. novembra 1950 pa je papež Pij XII. slovesno razglasil versko resnico, da je bila Marija „po končanem teku svojega zemeljskega življenja s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.“ Apostolski sedež je 17. novembra 1984 potrdil sklep jugoslovanske škofovske konference, da odslej praznujemo kot zapovedan praznik poleg božiča, sv. Rešnjega telesa in krvi, vseh svetih tudi Marijino vnebovzetje. Verska resnica o Marijinem vnebovzetju skuša s človeškimi besedami približati skrivnost Božjega delovanja (vir: splet).