Duhovna misel za 1. adventno nedeljo

Zakrament OZDRAVLJANJA – odpuščanja    
Izkrivljenosti zakramenta

Ni ravno malo nepravilnosti, vraščenih v današnjo spovedno prakso, ki se gotovo  zareujejo v krizo zakramenta.

1. Gre za “preveč poceni odpuščanje”. To lahko odpuščanje, ki pozna toliko formalnosti, zagotovo žali sodobno miselnost. Ko pomislimo na mrcvarjenje zakramenta odpuščanja po župnijah ob velikonočnih spovedi, ko pomislimo na rutinske spovedi zaradi tako imenovane verske dolžnosti, se nam kar sama od sebe poraja misel, da se ne vedemo resno. Prede nam na misel, da se z odpuščanjem igramo, da je naš način spovedi nekakšno izigravanje božjega usmiljenja! Mi sami s svojo površnostjo teptamo zakrament.

2. “Siromaštvo obreda” je dejstvo, ki ga ne moremo zanikati. Gre za najbolj ustno izražen zakrament. Zato kaj lahko postane žrtev rutine. Tudi po obliki je najbolj preprost zakrament. Lahko se obhaja kjer koli in kadar koli. To nedvomno pospešuje bolj ohlapno, nepazljivo obhajanje.

3. Zgodovinska nesorazmernost med nekdanjo spokorniško prakso, ki je bila v rabi v Cerkvi, in današnjim obhajanjem zakramenta sprave je ogromna. Lahko bi rekli, da ju ne moremo primerjati. Morda se je želela poudariti zastonskost odpuščanja. Vendar se moramo pošteno vprašati, ali nismo šli s poudarjanjem zastonjskosti odpuščanja predalec in tako iz spovedi napravili igro. Če pomislimo, da je bilo v 3. stoletju za tri smrtne grehe možno doboti odpuščanje samo enkrat v življenju )malikovnaje, umor, nečistost), danes pa učimo, da je, npr., za umor, splav, prešuštvo dovolj poklekniti v spovednico, šepniti duhovniku zločin, se pokrižati in je vse urejeno, moramo priznati, da smo se preveč oddaljili od cerkvene tradicije. Da, vedno smo učili, da je za veljavnost odveze potrebno iskreno kesanje. Toda s kakšnimi sredstvi nadziramo to kesanje? Današnja spokorniška praksa je izbrisala vsa zunanja znamenja kesanja. Namesto da bi dali zločinca v zapor, mu samo nekoliko pobliže pokažemo ječo na razglednici!