Apostol Pavel je s svojimi pismi za nas vodnik in krmar.
Mati Julija

Razmišljanja o Frančiškovem odnosu do prostega časa.
Prazniki so božja ponudba in povabilo k soudeleženju pri dokončevanju stvarstva in pripravi na novo stvarjenje. Po praznikih se Bog razodeva kot Bog z nami. Naše življenje in obstoj nista proizvod, ampak dar in zadosten razlog za veselje. Prazniki predpostavljajo zaupanje v smiselnost življenja in zaupanje v dokončno zmago dobrega in resničnega. Tako se krepi prepričanje, da ima vsak v sebi nekaj lepega, dobrega. Ni več potrebe po medsebojnem primerjanju, ampak po srečevanju. Če ljudje prihajajo skupaj k prazniku ali na praznik, si imajo tudi vedno veliko povedati. Drugače je, če ljudje prihajajo skupaj zato, ker morajo priti. Spremeni se tudi pogled na stvari. Niso več samo stvari, ampak je lepo, da so. Postajajo zaradi te lepote doživete kot dar. Tako tudi one pomagajo praznovati. Pomagajo, da postane praznik dan veselja in prostosti. Če ni doživetja prostosti, ni hvaležnosti, ni čaščenja, s tem pa tudi ne pristne prošnje. Kdor pa v prazniku odkrije dar prostosti in zvestobe, ne odkrije samo tega, da v resnici živi pred Bogom, ampak sam postaja svetišče in prostor božjega počitka. Je pa praznik lahko hitro karikatura, če je samo človeška iznajdba in ni v njem nič božjega.         

Ni vseeno, kakšen je odnos med praznikom in vsakdanjikom. Človek-delavec počiva samo zaradi utrujenosti, se pravi zato, da bi lahko spet delal. Njegov počitek ni ustvarjalen, ampak je samo regenerativen. Tam, kjer je človek, ki se doživlja samo kot delavec, ni govora o prazniku, ampak samo o prostem času. Čas je prisilno merilo in nikoli praznik. Praznik je osvoboditev časa. Nekateri menijo, da je potrebno najprej odkriti smisel dela, posebej vsakdanjega, šele potem bi lahko govorili o praznovanju. Praznik ima smisel in sporočilo sam v sebi, ki ga ne morem slišati, če ne počivam in praznujem. Je praznik samo počitek po napornem delu? Potem ne sme biti predolg, da ne postane dolgočasen. Če gledamo na določene oblike “praznovanja”, kjer se pretirava v pojedanju in popivanju, si res lahko postavimo vprašanje, ali je ta čas še vreden imena praznik. Nekateri pa se praznikov bojijo, ker jih niso navajeno prosto oblikovati, jim ne pomenijo božjega daru, ali pa se bojijo, da bodo v prostem času izbruhnile napetosti, ki jih delovno razpoloženje blokira. Nekateri so med prazniki sami…

Zato je veliko vprašanje, kako praznovati ob tolikih krivicah in tako neodrešenem svetu. Izraelci so pokazali, da so prazniki predvsem dnevi hvaležnega spominjanja, vrhunci zgodovine. To je izraz zaupanja, da bo na koncu gotovo slavilo zmago dobro in resnično. ko so pričakovali zmago dobrega, niso pozabili na svoje trdo življenje. Praznovanje je bilo vir upanja, da so se lahko soočili s težavami. Kdor je sredi trpljenja pripravljen na sopotništvo in sočutje s tistim, ki trpi, more z njim tudi praznovati. Kristjani obhajamo največji praznik na Veliko noč. To je bil strašen dogodek. Istočasno pa znamenje najgloblje solidarnosti Boga s človekom, ki je razbila vezi greha, največjo oviro za resnično praznovanje.

Krščanski prazniki so obhajanje skupnosti med Bogom in ljudmi. Vedno so prilika za spominjanje in nikoli za pozabljanje in utapljanje v jedi in pijači, toda nikoli niso brez pogrnjene mize. Pravo praznovanje je vedno tudi prilika za smeh, humor in sproščeno veselje. To ni podobno oktoberfestvoskim izbruhom veselja, kjer je prvi in zadnji smisel vsega jesti, in (v)piti. Hrupno praznovanje ponavadi prekriva razdvojenost, neveljavno zmago miru, pomanjkanje ljubezni, ipd.                                                    (se nadaljuje)