Duhovna misel za 28. navadno nedeljo

Umetnost krščanskega življenja

Sem izgubil prvotno ljubezen?

V knjigi razodetja Jezus posvari vernike v Efezu: “Vem za tvoja dela, za tvoj trud in za tvojo stanovitnost… pa se nisi utrudil. Vendar imam zoper tebe to, da si opustil svojo prvotno ljubezen.” Te besede nam povedo, da je možno kljub trdemu delu za božje kraljestvo izgubiti gorečnost Zanj, za kogar delamo. Ljudje, ki jim je Jezus govoril, so bili dejavni udje svoje Cerkve, pa vendar so pozabili, kaj naj bi bilo srčika njihove vere: ljubezen do Jezusa. Kako zlahka zapademo v formalen in dolžnosti poln odnos do vere! Kako zlahka dopustimo, da zbledi gorečnost, ki smo jo nekoč čutili do Jezusa. Kakor bi dva, ki sta poročena že leta, pustila, da so vse nujne delovne obveznosti, vzgoja otrok in sodelovanje v skupnosti zasenčili ljubezensko vznesenost, v kateri sta nekoč uživala drug z drugim.
 
Je moj seznam prednosti napačen?

Morda je rek res že zelo star, vendar ostaja resničen: Čas je zrcalo naših prednosti. Jezus je povedal priliko o ljudeh, ki so bili povabljeni na gostijo, a se niso odzvali. Eden izmed povabljencev si je raje šel ogledati njivo, drugi je hotel preizkusiti nove vole, tretji se je ravno poročil in zato ni mogel priti. Kako žalostno! Vsi trije so pustili, da so sebični – čeprav dobri in nujni – nameni zasenčili veličino povabila, ki so ga bili prejeli. Kako visoko na našem seznamu prednosti je božje povabilo? Jezus ne želi naših ostankov, simbolične molitve ali zgolj našega prostega časa. Želi, da sprejmemo njegovo povabilo in ga postavimo na prvo mesto. Zahteve in odgovornosti tega sveta so zelo otipljive, a to ne pomeni, da si lahko privoščimo odložiti Jezusovo povabilo. Jezus želi vsak dan z nami preživeti kakovosten čas. Kadar se sami sebi zdimo prezaposleni Zanj, v resnici govorimo, da naš odnos z njim ni na prvem mestu.
 
Se ubadamo s suhoparno molitvijo?

Suhoparna molitev nam jemlje pogum. Zaradi nje lahko podvomimo o svoji veri ali celo o samem Bogu. Zdi se, da so imeli Izraelci v nekem trenutku svoje zgodovine podobne težave. Bog se je po preroku pritožil čeznje: “Iščejo me namreč dan za dnem in želijo spoznati moje poti… Od mene terjajo pravične sodbe, želijo si Božje bližine: zakaj se postimo, ti pa tega ne vidiš, pokorimo svojo dušo, ti pa tega ne veš?” Kakor Izraelci lahko tudi mi rečemo Jezusu: “Poskušam se izogibati grehu, trudim se delati dobro. Zvest sem ti. Ti pa mi še vedno ne odgovoriš.” Težava njih in tudi nas je, da so kljub sodelovanju pri zunanjih verskih obredih starodavnega Izraela še vedno delali po svoje. Morda kakor pri njih tudi naša suhoparna molitev izvira iz tega, ker nismo odprti Bogu, ampak se odpiramo po svoji presoji. Preveč zaupamo v načrt svojega življenja in nas zato sploh toliko ne zanima to, k čemur nas kliče Bog. Jakob je rekel: “Prosite, pa ne prejemate, ker slabo prosite – namreč zato, da bi to porabili za svoje naslade.” Jezus želi, da bi k njemu prišli s čistim in ponižnim srcem. Želi, da bi mu rekli: “Jezus, želim kar želiš ti; delal bom po tvoji volji. Nočem, da bi moji načrti zasenčili tvoje.” Po drugi strani pa je suhoparna molitev posledica božjega preizkusa. Morda nas Bog prosi, naj mu močneje zaupamo. Razlog za preizkus je, da bi videl, ali bomo obupali nad njim. Abrahamova žena Sara je dvomila o Gospodu. Zaharija je dvomil o njem. Tomaž je dvomil o Jezusu. Dvomi pa nas vedno privedejo v puščavo. Toda odgovor na suhoparno molitev ni prenehanje molitve. Nasprotno, najbolje, kar lahko storimo, je, da vztajamo, zavedajoč se, da bomo doživeli preobrat, če se bomo do konca trdno oklepali upanja. Jezus nas je učil: “Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo.” Čas, ki ga bomo za to potrebovali, ni pomemben, ker verujemo, da nas bo uslišal. Njegovo lastno življenje je dokaz te resnice.