Duhovna misel za 3. postno nedeljo

Svetopisemske besede
– Mnogo je načrtov v človekovem srcu, a sklep Gospodov uspe.

– Najprej si je potrebno izprostiti modrost in jo poglabljati, iskati in preverjati. Šele potem je mogoče doumeti, kaj je strah božji. Kar ljudje mislijo o strahu božjem, sploh ni strah božji.

Strah je namreč trepet človeške slabosti, ki se boji trpeti. Te vrste strah se poraja v nas ob zavesti krivde, pred mogočniki tega sveta, spričo nasilja močnejših, zaradi bolezni, ob napadu divjih zveri in zaradi drugega trpljenja. Tu ne govorimo o tem strahu, saj prihaja iz slabosti človeške narave. Niti ne o tem, česa se je treba bati. Saj nas to, časar se bojimo, samo po sebi prevzema z grozo. Tega strahu se ni potrebno učiti. Božjega spoštovanja se je treba naučiti. To spoštovanje ne vzbuja naravne groze, marveč resničnost, ki se je je treba naučiti. Ne izhaja iz trepeta narave, marveč si ga pridobivamo z izpolnjevanjem zapovedi, z deli poštenega življenja in z odkrivanjem resnice. Po našem umevanju je starh božji ves v ljubezni, popolna ljubezen pa strah použije.

NAVADA Z ZAKRAMENTALNO PRAKSO BREZ ŽIVLJENJA

Papež se pritožuje, da je za mnoge ljudi dolžnost spovedi nekaj bednega, da je veliko ljudi, ki so se navadili grdo ravnati z zakramentom. Za mnoge je spoved navadna komedija ali le kot formalnost na carini. Gre za popolno ponižanje zakramenta. Kadar pa to postane množičen pojav, nas res stisne pri srcu. Začeli smo zasmehovati Jezusa Kristusa.

Mar niso določene velikonočni spovedi zasmehovanje, v katerih je zakrament oklofutan, oskrunjen in izpraznjen? Predpostavljati je treba še to, da v določenih župnijah uveljavljajo “zakramentalno prakso brez življenja”, namesto da bi jo zaustavili. V določnih župnijah ni ne prostora, ne časa, ne priprave, ne prave ure, ne pravega ozračja. Zdi se, da postaja spoved ponekod nekakšno zbiranje pred telefonsko govorilnico, kjer kar tekmujejo, kdo bo hitrejši. Gre za zgrešeno miselnost, ki kvari zakrament. Zdi se, da je med mnoge ljudi zašla misel, da je treba z zakramentom opraviti v najkrašem času. Pa vendar, ali gremo tako k zdravniku? Ali iščemo naglega zdravnika, kot iščemo spovedenika, ki bo na hitro opravil? Nagel zdravnik za vse stranke!   

Ta “zakramentalna praksa brez življenja”, ki skrbi papeža, je resničnost, s katero se je treba soočiti in skeniti, da se bomo odločno borili prti njej. Za premnoge je spoved pogosto nujna formalnost, s katero se je pač treba sprijazniti. Potrebna formalnost, kot je ta, da se je treba vsako jutro obriti ali si imiti zobe ali iti v čistilnico…
Koliko jih razume, da je zakrament srečanje s Kristusom, da je to objem Očeta, ki te hrepeneče čaka? Smo res lahko plehki, da se nam mudi, da smo zdolgočaseni pri tekem dejanju? V anketi, ki so jo o spovedi napravili v Franciji pred nekaj leti, je neki priletni spovednik, ki je že sedemindvajset let marljivo opravljal svoje opravilo, izrekel tole grozljivo misel: “Po mojem mnenju je veliko število spovedi nevrednih človeka.” To nas lahko zelo skrbi.

Ko papež analizira pojav te “navade zakramentalne prakse brez življenja”, pripominja, da je morda temu vzrok bolj kot “slabotno nagnjenje do pristnega krščenskega življenja” zmotno in iztirjeno pojmovanje učinkov zaramenta. Papež vztaja pri tem, da je treba predsvem dojeti nekatere stvari v zakramentu in postaviti nekaj osnovnih načel.

Dobro razumeti

1. Zakrament odpuščanja je “sodba”, razlaga papež, gre namreč za “sodno dejanje”, do katerega kajpak ne moremo pristopiti lahkotno. Kdo gre na sodišče z lahkim srcem?
Odgovornost je pa še veliko večja, ker je ta zakrament sodišče usmiljenja, kjer Bog na želi pokazati svoje strogosti, pač pa usmiljenja, kjer Bog sprejema z odptimi rokami, da bi dopustil svoje odpuščanje. To je nenavadno sodišče, ki si ga je izmislilo božje usmiljenje. Z njega ne odhajamo obsojeni, marveč je na njem obtoženec vedno oproščen. Vendar pa za sodbo velja neka bistvena nujnost, od katere ni nihče izvzet, celo Bog ne. Bistvena zahteva je v tem, da se posameznik zaveže, “da se odpove grehu in da se bo boril proti njemu”. Usmiljenje, vendar tudi resnica in poštenost. Zato ni sprejemljiva navada na hitro in nezavezujočo spoved.
2. Spoved je terapija. Papež pravi: “Toda ko cerkvena zavest razmišlja o vlogi tega zakramenta, tedaj opazi v njem poleg narave sodbe v njej navedenem pomenu tudi terapevtični ali zdravilni vidik. To je povezano z dejstvom, da Kristusa evangeljiji pogosto prikazujejo kot zdravnika.
“Hočem zdraviti in ne obtoževati,” je rad dejal sv. Avguštin, ko je mislil na izvajanje spokorne pastorale. Zdravilu spovedi se je zahvalil, da se izkustvo greha ne sprevrže v obup”. Ne gremo na zdravljenje, ne da bi želeli ozdraveti. In ko se podredimo zdravljenju, čutimo kot povsem razumljivo, da temu posvetimo potreben čas in da vse zelo skrbno opravimo. Vsako zdravljenje je drago v vsakršnem pomenu. Tudi v spovedovanje mora priti ta stroga miselnost. “Resno kesanje ne dopušča nobene naglice,” pravi Adriana von Speyer. “Spoved,” je rekla, “je Gospodov čudež, ki se nenehno podarja Cerkvi, v katerem se nenehno ponavljajo vsi vidini in učinkoviti čudeži naenkrat.”