Pomembno osnovno načelo: izpraševanje vesti
dobro prejetega zakramenta ne improviziramo. Potrebna so nekatera temeljna načela. O kesanju smo že govorili. Zdaj moramo spregovoriti še o drugem pomembnem dejanju, ki bi vedno moralo biti pred spovedjo. Gre za tako imenovano izpraševanje vesti. Papež opozarja: Izpraševanje vesti “naj bi bilo vedno ne sicer nekakšno tesnobno psihološko samoopazovanje, marveč iskreno in vedro soočenje z notranjim moralnim zakonom, z evangeljskim normami, kakor jih podaja Cerkev, z Jezusom Kristusom samim, ki je za nas učenik in življenjski vzor, ter z nebeškim Očetom, ki nas poziva k dobremu in k popolnosti.”
Izpraševanje vesti naj bo torej opravljeno v miru in vedrini, vendar tudi strogo. Izpraševanje vesti, ki ne seže globoko v vest, nič ne pomaga. Najbolj preprost način za izpraševanje vesti je ta, da se zaremo v Kristusovi oči in Kristusa naravnost vprašamo ter dovolimo, da nam ugovarja. Nekoč so si izpraševali vest od desetih zapovedih. Vendar to ni bilo povsem razumno. Ni Mojzes naš vzor za živlenje, ampak Jezus Kristus!
Papež pravi, da je Jezus Kristus naš učenik in življenjski vzor. Zato se moramo soočiti z njim. Najbolj modro ravnamo, da vzamemo v roke najbolj bistvene strani evangelija in se soočimo s Kristusovim sporočilom. Vse Kristusovo sporočllo bi bilo morda lahko strnjeno na dveh pomembnih straneh evangelija, v besedilu o blagrih in besedilu o božji ljubezni in o bližnjem.
Nezrelost za prejem zakramenta
Ko papež kaže na dejstvo, da imajo mnogi ljudje “iztirjeno miselnost o učinkih zakramenta”, ima morda v mislih čudovito stran svojega dokumenta. Lahko rečemo, da je najbolj izvirna stan od vsega, kar je napisal. Morali bi se je naučiti na pamet, tako je dragocena. Morali bi jo prepisati in jo prepisati in jo vedno nositi s sabo, ko gremo po zakrament odpušačnja. Papež govori proti magični spovedi in opozarja na žarišča okužbe:
Takole pravi: “Po odvezi še ostane neko območje sence kot posledica z grehom prizadetih ran, nepopolne ljubezni pri kesanju in in osabitve duhovnih sposobnosti, ki v njih še vedno deluje stupeno zarišče greha, proti kateremu se je treba z zatajevanjem in pokoro vedno boriti.
Papež se torej postavi proti naivnemu “kesanju” in proti angelizmu. To je ena najlepših strani, napisanih o tem zaramentu. Zelo je razširjeno nerelo pojmovanje tega zakramenta. Spoved ni čudežno zdravilo za vse bolezni. Ne zadošče, da se spovemo, da bi imeli mir zradi lastnih slabosti.
Nasprotno, papež gre s stvarnostjo še naprej. Naša krivda pušča v nas usedlino teže, na katero moramo biti zelo pozorni. Papež analizira ta ostanek bede, ki ga pušča v nas greh, čeprav je bil odpuščen. Po odpuščanju dobimo pozorni na tri zelo težke, uničijo resničnosti.
1. Slabost greha pušča v nas svoje posledice, svoje “gnojenje”. Rane greha se ne zacelijo hitro. Za to sta potrebna čas in potrpljenje. Traba je omejiti rane, se navzeti dobrih navad. Za to sta potrebna čas in dobra volja. Navade na dobro pa po odvezi ne zrastejo kot gobe po dežji. Dobre navade zahtevajo močno voljo, vztrajnost, žilavost in potrpljenje. Lahko je poruštiti, težko pa je spet postaviti. Še težje pa je postati odporen do lastnih slabosti. Cerkev nam z velikim realizmem odpira oči.
2. Druga uničujoča resničnost pa je nepopolnost našega kesanja. Seveda temeljito kesanje, kakršno je bilo Pavlovo, v nas sežge vse slabosti. Toda naše kesanje ni vselej tako korenito. Pojav “skesanosti” nas pusti v dvomih. Lako se kesamo zaradi neštetih razlogov, lahko pa se kesamo tudi iz navade, ker se je treba kesati. Če je naše kesanje slabotno, bodo slabotni tudi učinki pri očiščenju od zla. Če pa je naše kesanje močno, bodo učinki pri očiščenju globoki.
3. Tretja uničujoča resničnost je, tako piše v dokumentu, oslabitev duhovnih sposobnosti po grehu. Vsak greh zada rano veri, upanju in ljubezni. To troje je temeljno v našem življenju. Vsak greh oslabi te temelje. Ogrožena je obramba organizma. “Protitelesca” so oslabljena. Za ponovni padec ni treba veliko. Ko prideš z operacije, je telo tako slabotno, da zadošča le odprto okno in že stakneš pljučnico. Kužno žarišpće, o katem govori dokument, naj bo torej nenehno pod nadzorom. Kaj mi še bolj pomaga v obrambi pred kužnim žariščem?
Papež odgovarja: krepitev volje s ponižnostjo in kesanjem. Medla volja je odprta past za vse ponovne padce, močna volja pa je obramba. Seveda je ena najbolj učinkovitih ponižnosti ponižna in nenehna molitev zaradi naših slabosti. Ni bolj vrednega ponižanja in kesanja, kot je ravno to. Molitev, pogosta molitev, tako količinsko kot kakovostno, je najlepše kesanje in najlepša krepitev volje. Na kolinih dobimo božjo pomoč, da premagamo svoje boje. Na kolenih postane človek močan zaradi božje moči.
Dobro je vedeti
V postnem času se namesto “Pod tvoje varstvo pribežimo…” moli naslednja molitev:
Vsi: Zdrava, o nebes Kraljica, zdrava, angelov Gospa. Zdrava, korenina, zdrava, vrata, iz tebe svetu luč je prisijala. O veseli se, Devica slavna, nad vse krasna, bodi zdrava, o prelepa, prosi za nas Kristusa.
Voditelj: Dovoli, naj te hvalimo, sveta Devica.
Ljudstvo: Daj mi moč zoper sovražnike svoje.
Molimo: Usmiljeni Bog, obhajamo spomin svete božje Matere. Po njeni priprošnji pomagaj nam slabotnim ljudem, da se dvignemo iz svojih grehov.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Podkrepitev besed ali znamenje popolne predansti Bogu.
Pri pozdravu duhovnik ali škof razprostre roke. Kdor moli z razprostrtimi in povzdignjenimi rokami, namreč razodeva zaupanje Bogu kot rešitelju. Takšen človek se poplnoma prepusti Bogu in njegovi navzočnosti, izpostavi svoje telo oziroma svoje srce, tako da lahko Bog z njim naomajno razpolaga, kot pravi psalmist: “V tvoje roke izočam svojega duha”. Prav zaradi tega Cerkev poudarja, da duhovnik najprej razprostre svoje roke in s tem svoje srce, šele nato pozdravi in ne kot mnogi menijo, da je treba ob daljšem pozdravu “Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa…” razprostreti roke le pri sklepanih besedah “…z vami vsemi”. Tu ne gre za podkreptev besed, ampak – kot rečeno – za držo popolne predanosti Bogu, za držo “orante” in s tem za redniško službo Božje navzočnosti.