1. VAJA V ČUJEČNOSTI
Neki brat je prišel v Sketis k abu Mojzesu in ga prosil za besedo. Starec mu reče: »Pojdi, sedi v celici in celica te bo naučila vsega.« (Mojzes 6)
Sedeti v celici je bila za starce najpomembnejša duhovna vaja. Trdili so celo: »Ni potrebno, da opravljaš neko pobožno opravilo. Ni ti treba moliti ali se postiti. Ostani preprosto v svoji celici. Ne zapuščaj je. Bistveno je, de ne bežiš sam pred seboj, ampak da ostaneš pred Gospodom tak, kakršen si.«
Predlagam ti naslednjo vajo: za pol ure se usedi v svojo sobo. Ne jemlji v roke nobene knjige, niti Svetega pisma. Ne razmišljaj o neki določeni stvari. Ne opravljaj meditacije ali ustnih molitev. Sedi preprosto pred Gospodom in opazuj, kaj se poraja v tebi. Menihi imenujejo to vajo »nepsis«, čuječnost. Meniha primerjajo ribiču, ki sedi v čolnu in čaka, da se voda okoli njega umiri, da bi lahko zagledal ribe, ki prihajajo proti gladini, in jih ujel. Na enak način lahko čakaš v svoji sobi, da se bo voda okoli tebe umirila in postala prosojna. Takrat boš videl, kaj bo prišlo na tvoje površje. In potem boš to lahko vzel v svoje roke in daroval Gospodu. Spoznal boš, katera riba te lahko nahrani in katero bo treba znova vreči v vodo. Ta vaja je lahka. Opazil pa boš, da ni tako zelo preprosta. Sedeti pred Bogom brez zaščite in brez pregrad. Pred kratkim sem k njej povabil udeležence nekega tečaja. Za mnoge je bila ta izkušnja zelo pomembna. Spoznali so nekatere svoje plati, ki jih do tedaj niso odkrili ne pri molitvi, ne pri meditaciji. Ko so bili pred Bogom povsem brez obrambe, so se mu nenadoma zelo približali. Odkrili so resnico lastnega jaza in se začutili popolnoma ljubljene od Boga. To jih je osvobodilo.
2. ODPOVED
Neki brat je povprašal aba Mojzesa: »Pred seboj vidim nekaj, kar bi moral storiti, a tega ne morem doseči.« Tedaj mu je starec rekel: »Če ne postaneš kakor pokopana trupla, tega res ne moreš doseči.« (Mojzes 11)
Aba Mojzes tu svetuje nekaj posebnega. Kdor ima pred seboj neko posebno nalogo, si mora najprej predstavljati, da je že mrtev in da leži v grobu. Če poskusiš, boš spoznal, kako je to koristno. Kadar se namreč popolnoma poistovetiš s svojo nalogo, se ustrašiš, da je ne boš mogel izpeljati do konca. Obseden si z njo in premišljuješ, kaj vse se moraš še naučiti, da jo boš lahko izvršil. Ko pa naj bi se dela lotil, lahko ostaneš blokiran. Če si predstavljaš, da mrtev ležiš v grobu, spoznaš, kdo v resnici si. V grobu se osvobodiš vsake nepomembnosti.
Postavljen si pred samega sebe tak, kakršen si v Božjih očeh. Vse drugo izgine. Končno se nehaš istovetiti s svojo nalogo. To te osvobodi obsedenosti z njo. In notranja svoboda je pogoj, da dolžnost dobro izvršiš. Ne smemo se identificirati s svojimi nalogami, ampak najti Boga v svoji identiteti. Ko gledamo svoje dolžnosti, si recimo: »Imam to nalogo, vendar jaz nisem moja naloga. Imam nek problem, vendar jaz nisem moj problem.«
V meni obstaja nek prostor, v katerega skrbi glede tega, kako bom uresničil naloge, nimajo dostopa, prostor, kamor problemi in bojazni ne morejo vstopiti. Gre za lastnost, ki nam jo pripiše Jezus v Janezovem evangeliju, ko pravi, da smo v svetu, a ne od sveta (prim. Jn 17,16). Če najdem svojo najglobljo istovetnost v Bogu, se lahko dolžnosti lotim z vso svobodo. Nad sabo ne čutim pritiska, da bi jo moral izvršiti popolno, brezhibno. Tudi če se zmotim, ni oškodovana moja istovetnost v Bogu. To pa ne pomeni, da se mi ni treba truditi. Svoboda je pravzaprav nujen pogoj, da se naloge zavzeto lotim.