Duhovna misel za binkoštno nedeljo

Teološka razmišljanja o zakramentu odpuščanja

Zakaj ne zadošča, da se spovemu Bogu?

Če nam Cerkev odpusti, nam tudi Bog odpusti, kajti vsi naši grehi so bolj ali manj proti ljubezni. Vse se začne pri njenem nasprotovanju:
– sebičnost, – ošabnost, – čutnosti.
Morda sploh ni greha, ki ga ne bo mogli posredno ali neposredno opredeliti za oskrunitev ljubezni.

Tudi tako imenovani grehi “zoper Boga” so v bistvu bratom zadane rane, ker rušijo naš odnos do njih. S preklinjanjem, ki žali Boga, v svoji notranjosti skrunimo sami sebi, kar nedvomno vpliva na odnos do bližnjega. Če nam bratje (Cerkev) odpustijo, nam tudi Bog odpusti. To načelo, ki ga je Kristus postavil za osnovo zakramenta odpuščanja, ima svoj globoki razlog v dejstvu, da je ljubezen (caritas) središče vere.

Bog ni onstran oblakov, Bog stopa ob nas, dela, govori, deluje, ima nenehne stike z nami. Bog je v bratu. Zakrament sprave je liturgično slavje, ki nas opominja na božjo bližino. Cerkev je celota vseh bratov, tistih, ki so blizu, in tistih oddaljenih; tistih z obrazi in tistih brez obrazov; tistih, ki teptajo nas in tistih, po katerih teptamo mi, ne da bi to opazili; daljnih bratov, s katerimi nas povezuje izredno tesno sorodstvo in katerim s svojo neobčutljivostjo kratimo pravice s svojimi grehi, cerkev je celota vsh bratov. Kristus je določil: na kolena pred Cerkvijo, torej pred svoje brate, če želite, da vam odpustim. Če vam oni odpustijo, vam odpustim tudi jaz. Če vam oni ne odpustijo, vam tudi jaz ne morem odpusti; kajti jaz se nikoli ne ločim od njih. Vaši bratje so z vašim Bogom eno. Vaš Bog je eno z vašimi brati.

Zakrament je liturgično slavje, slovesen obred bogoslužja.


Zakrament odpuščanja je slvesno liturgično dejanje. Zasebnost pri obredu pa mu je odvzela ves liturgični pridih. Znova bi mu bilo treba vrniti ta vidik slvesnega liturgičnega dejanja, ker poudarja božji praznik ob vrnitvi sina. V zakramentu slovesna liturgičnost poudarja cerkveno razsežnost, odgovornost vseh in odgovornost do vseh. Če se kesanje ne izkazuje kot liturgično dejanje, je tako kot bi se, ob vrnitvi izgubljenega sina nič ne zgodilo. Vendar pa se je zgodilo ne predvidljivo: objem, nova obleka, sandali na nogah, prstan na prstu, pitano tele, gostija, glasba, ples. Liturgični okvir potrdi besede: “prav je, daje gostija, ker je tvoj brat bil mrtev, pa je spet oživel, bil je izgubljen, pa je spet najden”. Tudi drugi zakramenti slavijo spravo. Prvi je krst, drugi evharistija. To je kri nove zaveze, prelita za vas v odpuščanje grehov, je rekel Jezus, ko nam je dal evharistijo. Krst je prvi korak sprave. Je prehod iz teme v svetlobo. Vendar je hoja v svetlobi naporna, človek pa zelo šibak. Nenehno ga mami v temo. Ko se človek v svoji slabosti vrne v temo, ga zakramenta pokore in evharistije znova privedeta v občestvo z Bogom, ki je v bratih.

Kako pogosto?


“Ni rečeno, da je duhovno življenje toliko boljše, kolikor pogosteje prejemamo zakramente. Dejanja zares zdravega duhovnega življenja, ki so opravljena jasno in v veliki svečanosti, so bolj poredka in nenavadna v primerjavi z vsakdanjem življenjem”.

Da pokažemo slovesnost in resnost pri obhajanju zakramenta sprave, je potrebno, da se na prejem tega zakramenta vestno pripravimo. Kot realisti lahko rečemo, da sta vzrok za izkrivljenje tega zakramenta v krščanski praksi površna priprava na spoved in prejem zakramenta pokore. Mnogi imajo prav, ko pravijo: bolje se pripravimo in ne onečaščajmo zakramenta.

Pokora je spreobrnjenje. Torej ne gre za neznatno dejanje. Če postane dejanje iz navade, se kaj zlahka zreducira na komedijo. So tudi takšni, “ki znajo resno igrati” komedijo spreobrnjenja. Vendar pa normalno spreobrnejnje terja čas, razmislek in trpljenje. Če zaradi lenobe redko prejemamo zakrament, pomeni, da zakramenta ne cenimo dovolj. Če pa ga redko prejemamo zato, da se poglobimo v spreobrnjenje, je ravno nasprotno. Tedaj gre za to, da se zavedamo resnobe zakramenta odpuščanja. Mehanično ponavljanje nekega zakramenta učinkuje tako, kot bi tolkli prazno. Železo je na nakovalu a udarci padajo na nakovalu in ne na železo. Vsakdo mora izprašati svojo vest in storiti tisto, kar mu bolj pomaga, da bi prišel do pravega spreobrnjenja.