Papeški svet za družino

ORIS KRŠČANSKE USMERITVE

Med raznimi prvinami, ki so dejavniki krhkosti, je potrebno razločevati tiste, ki so na začetku zunajzakonskih skupnosti. Le te opredeljuje “svobodna ljubezen”, ki opušča ali izključuje zvezo, lastno in značilno za zakonsko ljubezen. Prav tako je potrebno razlikovati, kot je bilo že omenjeno, zunajzakonske skupnosti, v katerih se nekateri nahajajo zaradi težkih razmer, in med temi, ki so kot takšne hotene “kot ravnanje iz prezir anj a, nasprotovanja ali zanikanja družbe, družine kot ustanove, družbeno-političnega sistema, ali pa iščejo le naslado”. Končno je potrebno imeti pred očmi tudi tiste, ki so prisiljeni v zunajzakonske skupnosti “zaradi nevednosti in skrajne revščine, včasih resnično krivičnih razmer ali zaradi neke duševne nezrelosti, ki jih navdaja z negotovostjo in strahom pred trajno in dokončno zvezo”.

Iz tega sledi, da morajo etično presojanje, pastoralno delovanje in prizadevanje kristjana v političnem življenju upoštevati mnogovrstnost položajev, ki jih pokriva splošni izraz “zunajzakonske skupnosti”, kakor smo jih opisali. Kakršnikoli so že vzroki, takšne zveze “postavljajo težka pastoralna vprašanja in sicer zaradi resnih posledic, ki jih povzročijo v religioznem in moralnem pogledu (izguba verskega pomena zakonske zveze v luči zaveze Boga z njegovim ljudstvom; odsotnost zakramentalne milosti; hudo pohujšanje) pa tudi na družbeni ravni (razkroj pojmovanja družine; oslabitev čuta za zvestobo tudi v razmerju do družbe; možnost psiholoških travm pri otrocih; uveljavitev egoizma). To je razlog, daje Cerkev zelo pozorna na širjenje pojava zunajzakonskih skupnosti, zlasti na moralni in pastoralni vidik tega problema.

Pobude, ki so se pričele v mnogih deželah s krščansko tradicijo, da bi uveljavili zakonodajo naklonjeno zunajzakonskim skupnostim, so povzročile velike skrbi duhovnikom in vernikom. Pogosto se zdi, kot da ne bi vedeli, kakšen odgovor naj damo na ta pojav, ali bi bil naš odgovor le obrambnega značaja, s čimer bi tvegali vtis, da Cerkev želi le ohraniti nekdanje stanje (status quo), kot da bi bila družina, utemeljena na zakonski zvezi, kulturni model Cerkve (“tradicionalni” model), ki ga želimo ohraniti kljub velikim spremembam našega časa.

Takšna situacija zahteva poglobitev pozitivnih vidikov zakonske ljubezni, da bi lahko še enkrat inkulturirali evangeljsko resnico v naš čas po zgledu prvih kristjanov. Ta nova evangelizacija družine se obrača predvsem h krščanskim družinam, ki so tako objekt kot tudi subjekt evangelizacije, ko prinašajo “veselo oznanilo bratske ljubezni” ne samo v besedi, marveč tudi in predvsem s krščanskim pričevanjem. Nujno je ponovno odkriti družbeno vrednost tega čudeža, ki se imenuje zakonska ljubezen, kajti pojav zunajzakonskih skupnosti ni brez ideoloških dejavnikov, ki to vrednoto zakrivajo in so nastali iz zgrešenega pojmovanja človeške spolnosti in odnosov med moškim in žensko. Iz tega izhaja za krščanske družine prvobitna pomembnost življenja iz milosti v Kristusu: “Tudi krščanska družina je vključena v Cerkev kot duhovniško ljudstvo.” Po zakramentu zakona, v katerem je zakoreninjena in iz katerega dobiva svojo moč, jo Gospod Jezus nenehno oživlja, kliče in obvezuje k pogovoru z Bogom, k pogovoru, ki se uresničuje v zakramentalnem življenju, v darovanju lastnega bivanja in v molitvi. To je duhovniško poslanstvo, ki ga krščanska družina v najgloblji povezanosti s celotno Cerkvijo more in mora izvrševati v vsakdanjosti zakonskega in družinskega življenja; tako je poklicana, da posvečuje sama sebe, pa tudi cerkveno skupnost in svet.