Duhovna misel za žegnanjsko nedeljo

Vstajenje

Verujem, v kaj in koga?? Te dni je cela poplava podob čarovnic po oknih, ob cestah buče… To še niti ni tako resno, resnično je nadaljevanje, to, da ta znamenja govorijo, kje je človekovo srce in pamet. Sveti Pavel pravi, mar ste zaman verovali. So vaše misli otemnele? Kdo vas je začaral, tisti, ki lepo govorijo, vi pa ne opazite, da vas zavajajo s svojim govoričenjem. O nespametni! O nespametni, kako da ste tako hitro zamenjali živega Boga za prazne malike. Prav to se je zgodilo v tem času.

So ljudje res tako potrebni nekoga, na katerega se zanašajo ali niso tako svobodni in trdni v veri, da po lastni presoji ravnajo, živijo in so sposobni spoznati slepilo od resnice. Če imajo vsaj pol gorčičnega semena vere, bi bili vendarle sposobni takšno navlako kot je “moda čarovnic” za 31. oktober takoj zavreči in izničiti. Saj res, ne 1. november, ampak VSI SVETI.

Ta dan se spominjamo, da se s smrtjo človek ne izniči, ne izgine v nič. Ljudje se spominjamo umrlih prav zato, ker živijo. Spremenil se je samo način bivanja, zato je vedno mogoče vzpostaviti z njimi odnos. Še več, ker so rešeni telesne omejenosti je njihovo vedenje širše, sposobnosti večje. Toliko bolj so povezani z Bogom. Lažje nam izprosijo Božjo pomoč, tolažbo, posredujejo rešitev. To je jedro 1. novembra in to praznujemo in se veselimo.