»Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, se je pokvarilo.« (2 Mz 32, 7)

OČE, GREŠIL SEM ZOPER NEBO IN PRED TEBOJ (Lk 15, 18)

V zadnjih letih se je med ljudmi zakoreninila misel, da je Bog usmiljen, ker vse in vsem odpušča. S to mislijo ne bi bilo nič narobe, če ne bi pozabili na bistven pogoj, ki je temelj odpuščanja, kesanje. Pri tem ne mislimo samo na molitveni obrazec, ampak človekovo najglobljo držo. Prilika o izgubljenem sinu v Lukovem evangeliju nam predstavi tri osebe: usmiljenega očeta, skesanega mlajšega sina in legalističnega starejšega sina. Očetovo odpuščanje lahko v mlajšem sinu zaživi na podlagi iskrenega kesanja. To pa pomeni, da je sklenil, da bo začel na novo živeti, ker bo, v nasprotju z dosedanjim življenjem, zaživel s polno odgovornostjo. Nerazrešen ostane položaj starejšega sina, ki na prvi pogled živi v skladu z zapovedmi. Težava pa je v tem, da je podlaga za njegovo na videz neoporečno življenje, preračunljivost, ki ga vodi z željo, da bi se dokopal do očetovega imetja. Čeprav se je njegov mlajši brat spreobrnil, ga noče priznati za brata, s tem pa postavlja sebe za moralnega razsodnika in vzvišenega človeka, ki s svojim t. i. moralnim neoporečništvom zasluži očetovo pozornost. Se najdemo v kateremu od treh likov omenjene prilike?