»V čemer je bil namreč sam skušan in je trpel, more pomagati skušanim.« (Heb 2,18)

http://www.zupnija-solkan.si/index.php?option=com_content&task=view&id
»MOJE OČI SO VIDELE TVOJE ZVELIČANJE.« (Lk 2,30)

Jožef in Marija sta bila po Mojzesovi postavi dolžna darovati Jezusa v templju in ga s tem posvetiti Gospodu. Postava je porodnicam nalagala, da so prišle v znamenje očiščevanja v jeruzalemski tempelj. V primeru, da so rodile dečka so prišle v tempelj štirideseti dan po rojstvu, v primeru, da so rodile deklico pa osemdeseti dan po rojstvu. Od rojstva pa do dneva očiščevanja je namreč porodnica veljala za nečisto. (3 Mz 12) S tem, ko sta Jožef in Marija prinesla Jezusa v tempelj, sta ga hkrati izročila v Gospodove roke, kar pomeni, da je bil »posvečen Gospodu.« (Lk 2, 24) V ospredju tega dogodka je bil tudi Starček Simeon, ki je v Svetem Duhu spoznal, da je Jezus Gospodov Maziljenec. Ko ga je vzel v roke, je začutil veliko olajšanje, tako da so ga minile vse življenjske skrbi. Od trenutka, ko je začutil Jezusa v svojem naročju, je bil pripravljen umreti. (Lk 2, 29) Simeonov zgled nam lahko daje pogum, da bi tudi mi znali vse svoje življenjske skrbi preložiti na Gospoda. Iz njegovega zgleda se lahko učimo, da se skrbi osvobodimo tako, da se popolnoma predamo v Gospodove roke. Če svoje življenje posvetimo Gospodu, potem ga lahko z vso odprtostjo sprejmemo v naročje svojega srca.