BAZILIJ VELIKI, (330–379) god: 2. januar

Bazilij je bil mož globoke pobožnosti in temeljite izobrazbe; osebnost, polna odločnosti, zakonodajalec vzhodnega meništva, neustrašen branilec prave vere in cerkvenih pravic, vnet zagovornik cerkvene edinosti, organizator velikopotezne dobrodelnosti. V vsakem pogledu je bil velik mož, da si je po vsej pravici zaslužil vzdevek Veliki. Rodil se je v kapadokijski Cezareji v družini, iz katere je poleg njega izšla še četverica svetnikov. Šolal se je v Atenah, kjer se je srečal z Gregorjem Nacianškim in sklenil z njim zaupno prijateljstvo. Po končanem študiju se je vrnil v rodno mesto, kjer je zaslovel kot odličen učitelj. Zgled sestre, ki je svoje življenje posvetila službi drugim, je pripomogel, da se je Bazilij dal krstiti, potem pa je odšel v Egipt, kjer se je za dve leti pridružil menihom. Ko se je vrnil v domače kraje, je vse svoje premoženje razdelil ubogim in odšel v samoto. Iz samote so ga poklicali v rodno mesto Cezarejo, kjer ga je nadškof Evzebij posvetil v duhovnika, po njegovi smrti pa je bil izvoljen za škofa. Učeni škof, pisec globokih bogoslovnih razprav, je nemalokrat lastnoročno stregel revežem, ki so bili njegova velika ljubezen.