Duhovna misel za 1. adventno nedeljo

PRIČEVANJE KRŠČANSKEGA ZAKONA

S svojo navzočnostjo v različnih družbenih okoljih predstavlja krščanski zakon privilegirano sredstvo, kako konkretno pokazati današnjemu človeku (deloma prizadetem zaradi subjektivizma, izčrpanem v praznem “iskanju svobodne ljubezni”, ki se po vrsti polomljenih poizkusov še zoperstavlja resnični zakonski ljubezni), da obstaja možnost, da človek najde samega sebe ter mu pomaga razumeti realnost lastne osebnosti, ki je v polnosti uresničena v zakonski zvezi v Jezusu Kristusu. Ta oblika nasprotja s stvarnostjo je edini možni način, ki je sposoben v srcu prebuditi domotožje po domovini, o kateri vsak človek ohranja neizbrisen spomin. Razočaranim možem in ženam, ki se cinično sprašujejo: “Ali more priti kaj dobrega iz človeškega srca?” je potrebno odgovoriti: “Pridite in poglejte naš zakon, našo družino”. Stvarno pričevanje, s katerim krščansko občestvo po Božji milosti postaja znamenje Božjega usmiljenja do človeka, more prestavljati odločujoče izhodišče. Sicer se v vseh okoljih ugotavlja, koliko more biti vpliv krščanskih vernikov dejaven in pozitiven. S svojo zavestno izbiro vere in življenja po veri so med svojimi sodobniki kot kvas v testu, kot luč, ki sveti v temi. Pastoralna skrb v pripravi na zakon in družino ter skrb v spremljanju zakonskega in družinskega življenja je bistvenega pomena za življenje Cerkve in sveta.

Cerkveno učiteljstvo je pogosto poudarjalo pomembnost in nenadomestljivost priprave na zakon znotraj rednega pastoralnega dela. Takšna priprava se ne sme omejevati zgolj na preprosto informacijo o tem, kaj pomeni zakonska zveza za Cerkev, marveč mora biti resnično pot oblikovanja oseb, pomoč pri rasti v veri in v krepostih. Zakrament svetega zakona ima dejansko velik pomen za celotno krščansko občestvo, v prvi vrsti za sama zakonca. Njuna odločitev je takšne narave, da ne sme biti podvržena improvizaciji ali prenagljeni izbiri.

Nekdaj je priprava na zakon lahko računala na podporo družbe, ki je priznavala vrednote in dobrine zakona. Cerkev je brez ovir in negotovosti branila svetost zakona, zavedajoč se, da je zakrament zakona kot življenjska celica Božjega ljudstva deležen tudi njene podpore. Podpora cerkvenih občestev je bila, vsaj kar zadeva poglobljeno evangelizirana občestva, gotova, enotna in trdna. Na splošno so bile zelo redke ločitve zakoncev in neuspeli zakoni, razveza je veljala za “družbeno kugo”. Danes smo, nasprotno, v mnogih primerih priče vedno večjemu propadanju družine in določenemu izničenju vrednot zakona. V mnogih, zlasti gospodarsko razvitih narodih, se je zmanjšalo število porok. Zakon se sklepa v vedno poznejši dobi, narašča število ločitev in razvez celo v prvih letih skupnega življenja. Vse to neizogibno prinaša neštetokrat izražen pastoralni nemir in tisočkrat ponovljeno vprašanje: ali so tisti, ki se poročajo, dejansko pripravljeni na zakon? Vprašanje priprave na zakrament zakona in na zakonsko življenje, ki temu sledi, je predvsem pomembna pastoralna naloga, ki je v korist samih zakoncev, celotnega krščanskega občestva in družbe. Zato povsod raste zanimanje za ta vprašanja in se množijo pobude, da bi pripravili primerne in ustrezne odgovore glede priprave na zakrament zakona.

V našem času problem ni več v tem, kot v preteklih časih, da mladi stopajo v zakon nezadostno pripravljeni. Pod vplivom pesimistične in destruktivne antropološke vizije, ki uničuje človeku lastne temelje, mnogi med njimi celo dvomijo, da bi bilo mogoče v zakonu uresničiti dejansko darovanje, ki ustvarja zvesto, plodno in nepreklicno zvezo. Takšni pogledi vodijo lahko do zavračanja zakonske zveze kot ustanove, ki jo pojmujejo kot neuresničljivo stvarnost, ker so jo sposobne skleniti samo osebe, ki so se na to skrbno pripravile. Zato naglašamo pomembnost krščanske vzgoje, ki gradi na pravilnem in stvarnem pojmovanju svobode v odnosu do zakonske zveze, ki je sposobna odkrivati dobrino zakonskega daru in se usmeriti k njej. Kot preventivna dejavnost je pomembna družinska kateheza. Prav tako ima izreden pomen pričevanje krščanskih družin, tako do lastnih otrok, kot do družbe, v kateri živijo.