»Dobro je, Gospod, da te slavimo, da prepevamo tvojemu imenu, Najvišji.« (Ps 92, 2)

HODIMO V VERI IN NE V GLEDANJU (2 Kor 5, 7)

V neki hiši je zagorelo. Iz hiše so se rešili vsi, razen enega dečka. Vsi izhodi so bili v plamenih, edina rešitev za dečka je bil skok skozi okno. Oče, ki je bil na dvorišču, je zaklical dečku naj skoči skozi okno. Deček je podvomil: »Kako naj skočim, če pa ničesar ne vidim, ker je vse v dimu?« Oče mu je odvrnil: »Ne boj se! Jaz te dobro vidim, zato le pogumno skoči.« Deček je zaupal očetu, skočil, pristal v njegovem naročju ter se rešil. Podobne zgodbe vsakega od nas spremljajo na poti skozi življenje. V življenju se velikokrat znajdemo v situacijah, ki se nam zdijo brezizhodne. V času krize veliko ljudi doživlja materialni zlom, iz katerega ne vidijo rešitve. Tudi na področju medsebojnih odnosov je veliko polomov, še posebej v zakonskih zvezah. Če bi imeli v sebi zakoreninjeno vero, potem bi vse te zlome jemali kot preizkušnjo, ki se ji reče križ. Ker pa sta besedi križ in trpljenje postali v našem vsakdanjiku tujki, doživljamo na točki življenjskega poloma obup, namesto da bi popolnoma zaupali Božji previdnosti. Zato jemljimo krizne življenjske situacije kot priložnost za poglobitev naše vere, da se bomo brez skrbi vrgli v objem nebeškega Očeta.