Srce Jezusovo

Posvetitev človeškega rodu Jezusovemu presvetemu Srcu osvetljuje epohalni prehod: zaton novega veka in rojevanje nove dobe. V “zadnjih stoletjih” si stojita nasproti dve  vojski, ki se bojujeta za dokončno zmago. Antikristova vojska se zbira in bojuje s temeljno usmeritvijo: “Nočemo, da bi ta (Kristus) vladal nad nami.” Njeni vojaki so zaznamovani s prevladujočim negativinim križem. Z odpadom kristjanov in njihovo vrnitvijo v poganstvo se je v zadnjih stoletjih oblikoval velik kolektivni Antikrist. On dviga prapor negativnega križa in se vojskuje, da bi si podjarmil Cerkev in človeštvo. Boj zoper Kristusa križanega povzroča zaton novega veka. S posvetitvijo Jezusovemu Srcu se zbira njegova vojska, ki se bojuje s to temeljno naravnanostjo: “Kajti on mora kraljevati.” Njeni vojaki so zaznamovani s prevladujočim Kristusovim križem. Ta vojska se z živeto posvetitvijo odpira za poseben božji poseg in pomoč: njej se iz nebes “prikazuje” Jezusovo Srce, veliko svetlejše in bolj goreče od sonca, ki nosi nad seboj križ. Tako vojska dviga zmagovit prapor Kristusovega Križa. V njej raste goreči in sijoči križ, s katerim v veliki duhovni bitki premaguje temni Antikristov križ.

Posvetitev človeškega rodu Jezusovemu Božjemu Srcu je bila preroško dejanj, saj napoveduje in pospešuje izredni poseg in zmago Kristusa – zmagoslavje njegovega sijajnega križa nad silami polarne zime. Z zmago Kristusa nad Antikristom se bo rodila nova sončna doba za Cerkev in človeštvo. Konstantin Veliki je l. 313 v Milanu izdal edik, “kmalu po zmagi nad Maksencijem, ki mu jo je naklonil slavni prapor križa. Z njim je odpravil kruto preganjanje kristjanov ter jim priznal svobodo, za katero so plačai odkupnino, Odrešenik s svojo božjo krvjo in mučenci s svojo krvjo. Ko bodo ljudje znova uporabili pogled v križ, tedaj lahko upamo, bodo v tem rešilnem znamenju popolnoma premagani sovražniki krščanskega imena in razbrzdanost srca.” V nasprotju z odpadom kristjanov od Kristusa in Cerkve je Leon XIII. krmaril Cerkev naproti novi dobi. S pogledom k njej je posvetil nekatere okrožnice in apostolska pisma delu za ponovno združitev ločenih kristjanov s katoliško Cerkvijo. V okrožnici “Grande munus” (1880) je orisal delo in zasluge svetih bratov Cirila in Metoda za evangelizacijo in kulturo slovanskih narodov in je obhajanje njunega praznika razširil na vesoljno Cerkev. V naravnanosti k novi dobi si je Leon XIII. veliko prizadeval za prenovitev katoliške kulture in družbe ter njenih ustanov. V tem okviru je opredelil nov odnos med Cerkvijo in državo.