V Pavlovem letu bomo pogosto videli ta znak. Vsi simboli na njem nas spominjajo na apostola Pavla, na njegovo delavnost, gorečnost in mučeništvo.   

MEČ na sredini nam pove, da je bil Pavel mučenec. Z mečem so ga okrog leta 60 obglavili.

VERIGA, s katero je bil v Rimu zvezan, je shranjena v zakristiji tamkajšnje bazilike sv. Pavla. Vsako leto, 28. junija, jo spoštljivo nosijo v slovesni procesiji in se spominjajo Pavlove zvestobe Jezusu.

KNJIGA predstavlja evangelij, katerega je oznanjal in pisma, ki jih je sam napisal in poslal svojim prijateljem. Nekatera pisma so se izgubila, ohranjena pa so zapisana v Svetem pismu nove zaveze.

KRIŽ na prvi strani knjige pomeni križanega Jezusa Kristusa. Zanj je bil pripravljen tudi zgoreti – na to njegovo predanost pa nas spominja OGENJ na drugi strani knjige.  

RESNIČNO IN POPOLNO VESELJE (po Frančišku)
Blaženi Frančišek je nekega dne pri Sveti Mariji poklical brata Leona in rekel: »Brat Leon, piši!« Le-ta je odgovoril: »Glej, pripravljen sem.« »Piši,« pravi, »kaj je resnično veselje.« »Pride sel in pove, da so vsi pariški učitelji vstopili v red; piši: to ni resnično veselje. Prav tako, da so vstopili vsi prelati z onstran Alp, nadškofje in škofje, pa še francoski in angleški kralj; piši, da to ni resnično veselje. Enako, če bi moji bratje šli k nevernikom in jih vse spreobrnili k veri; prav tako, če bi imel tolikšno milost od Boga, da bi bolne ozdravljal in delal mnogo čudežev: rečem ti, da v vsem tem ne obstoji resnično veselje«. »V čem pa je torej resnično veselje?« »Vračam se iz Perugie in pozno ponoči pridem sem in je to pozimi, ko je pot blatna in je tako mrzlo, da kaplje hladne vode zmrzujejo na koncih tunike in stalno tolčejo po golenih, tako da kri teče iz ran. Ves blaten, premražen in ozebel pridem do vrat. Po dolgem trkanju in klicanjupride brat in vpraša: ‘Kdo je’? Odgovorim: ‘Brat Frančišek’. In on pravi: ‘Pojdi, zdaj ni primerna ura, da prihajaš; ne boš vstopil.’ In če bi ob mojih ponovnih prošnjah odvrnil: ‘Poberi se; ti si preprostež in nevednež. Nikakor ne prideš k nam. Toliko nas je in takšni smo, da te ne potrebujemo.’ Jaz pa – recimo – še vedno stojim pred vrati in moledujem: ‘Iz ljubezni do Boga me za to noč sprejmite.’ In oni bi odgovoril: ‘Ne bom tega storil. Pojdi h križarjem in tam prosi.’
Rečem ti, da je v tem resnično veselje in resnična krepost ter zveličanje duše, če bi ostal potrpežljiv in se ne bi vznemirjal.«