»Slavil bom Gospoda v vsakem času.« (Ps 34, 2)

VSTANI IN JEJ, SICER BO POT ZATE PREDOLGA (1 Kr 19, 7)

Verjetno ima večina izmed nas izkušnjo pohoda v gore. Za pot, ki jo želimo prehoditi se moramo dobro pripraviti. Na začetku poti smo navadno polni zagona, ko pa se začne prva kriza, začnemo tarnati, morda nam je celo žal, da smo se podali na pot. Na cilj lahko pridemo samo, če smo se prej dobro kondicijsko pripravili in če imamo s sabo dovolj dobro opremo. Ko pa pridemo na vrh gore pozabimo na vse težave na poti in smo neizmerno veseli, ker smo dosegli cilj. Podobno je tudi v našem življenju. Predvsem na začetku nove življenjske poti, bodisi poklicne, bodisi stanovske,… smo polni pričakovanja in gorečnosti. Vprašanje pa je, kako reagiramo, ko se pojavijo prve preizkušnje v obliki krize. Če smo kristjani v pravem pomenu besede, potem vemo, kdo je tisti, ki nas vodi po naši življenjski poti. Jezus Kristus nam daje samega sebe v jed, da lahko prehodimo življenjsko pot. Kljub temu da v življenju doživljamo veliko padcev in porazov, na poti ne omagamo, ker smo okrepljeni z Gospodovo besedo in Gospodovim kruhom. Zato so lahko za nas preizkušnje samo kontrolne točke ob katerih preverimo našo zasidranost v Kristusa.