Sveti Karel Boromejski o adventem času
Spomnimo se, kako je adventni čas vreden, da je dragocen, saj so to dnevi odrešenja, sprave in spreobrnjenja.Po Gospodovem prihodu so z nedopovedljivo ljubeznijo dolgo koprneli in vzdihovali stari očaki in preroki. Pravični Simeon je končno s prekipevajočim veseljem ugledal Gospoda. Cerkev je advent vedno kar najslovesneje obhajala. Tudi mi bi morali večnega Očeta neprestano obsipati z iskreno častjo in hvaležnostjo zaradi skrivnostnega usmiljenja, ki nam ga je izkazal. Ob polnosti časov je namreč iz čiste ljubezni do nas, grešnikov, poslal edinorojenega Sina, da bi nas rešil oblasti peklenskega trinoga in nas povabil v nebesa, uvedel v nadzemeljsko svetišče, nam zaupal resnico, nas naučil poštenja, posejal v nas seme kreposti, nam odprl zaklade milosti ter nas končno sprejel za svoje otroke in dediče večnega življenja.
Ko torej Cerkev vsako leto časti Kristusov skrivnosti prihod, nas opozarja, naj se vedno spominjamo ljubezni, ki nam jo je izkazal. Daje nam vedeti, da Kristusov prihod ni koristil le tistim, ki so živeli v njegovem času, ampak imamo pri njegovem zasluženju delež vsi, ki v duhu vere zakramentalno obhajamo milostno delo, s katerim nam je zaslužil, da lahko svoje življenje usklajamo z njegovim zgledom in se držimo njegove volje. Cerkev želi, da bi doumeli, kaj za nas pomeni prvi Kristusov telesni prihod na svet. Če hočemo premagati ovire, je Zveličar vedno pripravljen spet priti k nam, da bi v naših dušah skrivnostno deloval s svojimi prebogatimi darovi. Cerkev je najboljša mati in živo skrbi za naše zveličanje. Zato nas v tem času uči pesmi, hvalnic, ubira strune našega srca za vse mogoče skladbe Svetega Duha, da bi s kar najglobljo hvaležnostjo prejeli nebeški dar, se z njim bogatili ter se s prav tako vnemo pripravljali na Kristusov duhovni prihod, kakor če bi zares hotel priti še enkrat na svet. Tudi očetje Stare zaveze nas, polni Svetega Duha, uče z besedo in zgledom, kako naj jih posnemamo.
ADVENT – misli
Ali bi bilo mogoče živeti brez upanja? Ali je kje na zemlji človek, ki nima v sebi niti sledi te temeljne človeške razsežnosti? Kaj vse upamo in pričakujemo: otrok se veseli svojega rojstnega dne, fant in dekle sanjata o čudoviti skupni prihodnosti, podjetnik pričakuje veliko dobička za svoje podjetje, bolnik upa na ozdravljenje, brezposelni na zaposlitev… Zares, velja latinski pregovor: »Dokler dihamo, upamo!«
Veliko upanje vsega človeštva v zgodovini je našlo odgovore in utemeljitve v različnih religijah. Med vsemi je treba občudovati judovsko vero in njihovo upanje. Med vsemi tako izstopa, da se že po preprostem razmišljanju pride do sklepa: za to vero in tem pričakovanjem je Nekdo, za Svetim pismom in njegovo zgodovino ni naključje, ampak Previdnost. Izraelci so hrepeneli in tisočletja dolgo pričakovali, da jih bo Bog sam rešil: enkrat iz političnega suženjstva, drugič iz gospodarske stiske, tretjič iz osebnih težav… Preroki, ki so bili poslani od Upanja samega, so svoje ljudstvo neprestano opominjali in klicali, naj ne nehajo upati. V času, ki je pred nami, bomo slišali nekaj teh ljudi pri bogoslužju, zlasti preroka Izaija, Samuela in Janeza Krstnika.
Ko so se dopolnili časi in se je upanje približevalo uresničitvi, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, iz Device Marije. Izpolnil je vsa pričakovanja Izraela in vsega človeštva na čudovitejši način, kakor si je mogel kdo sploh misliti. Ni nas rešil minljivih stisk, ne bolezni ne nesreč ne telesne smrti; rešil nas je in nas še vedno rešuje greha in večne smrti.
To se dogaja v bogoslužju Cerkve, saj apostoli niso bili poslani, da bi odrešenje le oznanjali, ampak ga tudi uresničevali. V skrivnosti bogoslužja bomo v adventu veselo pričakovali Gospoda, ki prihaja, da ponovno izpolni naše najgloblje upanje.