»Zmeraj z veseljem molim za vas vse.« (Flp 1, 4)

VSE ČLOVEŠTVO BO VIDELO BOŽJE ODREŠENJE (Lk 3, 6)

Ali smo se kdaj vprašali kakšna je razlika med čakanjem in pričakovanjem? Čakamo v vrsti pred blagajno, na pošti, pri zdravniku, na zeleno luč na semaforju; čakamo lahko tudi na začetek in tudi na konec svete maše. Če nekaj čakamo, potem lahko to čakanje vključuje tudi nestrpnost, ker jemljemo čas čakanja kot nujno zlo. Če pa zgoraj naštete primere vzamemo kot čas pričakovanja, pa lahko ta čas dobi povsem drugačno vsebino. Če npr. čas pred začetkom svete maše napolnimo s pričakovanjem, tako da si vzamemo nekaj minut za razmislek o pomenu svete maše ali prej preberemo berila, ki jih bomo slišali, potem bo čas pred sveto mašo dobil bogato vsebino. Če celoten adventni čas preživimo v pričakovanju božiča, potem bomo v tem času odstranili vse stvari, ki nam kalijo notranji mir. Lahko se izogibamo hitenju, nakupovanju, zunanjemu hrupu, itd. Namesto tega lahko sprejmemo odločitev, da bomo bolj počasi hodili, bolj počasi vozili, da bomo kakšen večer namesto pred televizijo, sedli pred Sveto pismo. V adventnem času se lahko ozremo v svojo notranjost in premislimo, kaj je tisto kar povzroča v nas nemir in to izročimo Gospodu. Ali sedaj poznamo razliko med čakanjem in pričakovanjem?