»Sleci, Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede, in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga« (Bar 5,1).

http://www.jezuiti.si/?p=7202

»ZMERAJ Z VESELJEM MOLIM ZA VAS VSE« (Flp 1,4)

Vprašajmo se, kako doživljamo molitev? Kot nujno obveznost? Kot sredstvo za izpolnitev naših želja? Kot sredstvo za urejanje reda v naši bližnji in daljni okolici? Kot obveznost, ki nam jo nalaga Bog? Kot dar od Boga, da se smemo z njim pogovarjati? Seveda bi lahko dodali še veliko vprašanj, ampak tukaj jih je nekaj predvsem za to, da bi se vprašali zakaj sploh molimo in kakšen odnos imamo do molitve? Apostol Pavel govori, da z veseljem moli za vse. Ob tem si lahko postavimo vprašanje ali smo že kdaj v življenju molili z veseljem? Pa ne samo za naše potrebe, ampak za potrebe drugih. V zadnjem času, ko je v naši bližnji in daljni okolici veliko negotovosti in napetosti, lahko krivdo za takšno situacijo pripišemo tudi našemu neodgovornemu odnosu do molitve. Bog se je namreč zavezal, da bo svet urejal skupaj s človekom. Človek pa lahko sodeluje z Bogom najprej tako, da se združi z njim v iskreni molitvi, nato pa deluje na podlagi razodetij, ki jih je deležen v molitvi. Adventni čas je lahko priložnost, da na novo ovrednotimo naš odnos do molitve in jo postavimo v središče našega (veselega) življenja.