Greh

Aba Anton je govoril abu Pojmenu: »To je veliko človekovo delovanje, da dvigne svoj greh pred Božje obličje in računa s skušnjavo vse do zadnjega diha.« (Anton 4)

Ko puščavski očetje mislijo na Boga, se istočasno spominjajo, kdo so kot človeška bitja. Njihov odnos do Boga označujeta iskrenost in pristnost. Pred Bogom ob svojem času spoznajo, kdo so oni sami. Vendar se ne ustavijo pri tem, kar so dosegli. Zavedajo se, da pred Božjimi očmi nikdar ne bodo v celoti dosegli podobe, ki si jo je on zamislil o njih. Pazijo nase, ker pričakujejo, da bodo skušani vse do zadnjega diha. Ne gre za duhovnost, ki bi človeka poniževala ali ga navdajala s strahom, ampak za duhovnost, ki nas ohranja na poti. Vedno znova se moramo odpraviti proti novemu cilju in računati s tem, da se v vsako naše pobožno dejanje lahko prikrade kaj takega, kar more popačiti naš odnos z Bogom.

Misliti na svoje napake, ko govorimo o Gospodu, danes ne zveni preveč privlačno. Vse prevečkrat so ljudi poniževali, ko so jim govorili, naj se čutijo ubogi grešniki. Anton je zelo zmeren, ko govori o grehu in skušnjavah, ki nas spremljajo vse življenje. Ne boji se jih. Daruje jih Gospodu. Ni obseden z mislijo na lastno krivdo, ampak se ozira na Božjo ljubezen. Ne obsoja samega sebe. Grehe rajši vzame kot priložnost, da svoj pogled obrne na Boga. Ve, da je od Boga brezpogojno ljubljen, pa tudi to, da si te izkušnje ne more zadržati. Naslednji trenutek se že sooča s praznino v sebi in z Božjo oddaljenostjo. Takrat se ne razjezi, ampak poln zaupanja tudi to daruje Gospodu. To je pot menihove svobode: vse sme obstajati. Ne obsojamo se zaradi kakršnegakoli greha. Preprosto darujemo Bogu vse tisto, kar je v nas. Na tak način se spreminjamo v podobo, ki jo po nas želi uresničiti Gospod.   

SPOVED – TRANSFUZIJA BOŽJEGA ŽIVLJENJA

Zakrament svete spovedi je bil postavljen na veliko noč, ko je Jezus po vstajenju mrtvih svoje učence nagovoril z besedami: “Mir vam bodi! Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.” S tem jim je dal moč, da lahko podelijo zakrament sprave, kar še danes lahko izvršujejo samo veljavno posvečeni duhovniki. Spoved je Jezusov največji dar človeštvu, saj je bilo zanjo potrebno njegovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje. Prav v spovednici, kamor je včasih težko stopiti, se dan za dnevom dogajajo čudeži, posebno zdravljenje. Človek tam lahko odloži vsa svoja bremena, iskreno in ponižno prizna svoje napake in nezvestobe in je deležen oskrbe najboljšega Zdravnika. Tega zdravljenja ne krije zavarovalnica, pravzaprav ga ni treba nikomur plačati. Zastonj je. Bog nam v tem zakramentu najbolj neposredno izkazuje svojo zastonjsko ljubezen in usmiljenje. V nasprotju s številnimi zdravljenji in dietami, ki obljubljajo izboljšanje v nekaj tednih, so sadovi spovedi vidni praktično takoj.