»Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del?« (Jak 2, 14)

ČE HOČE KDO HODITI ZA MENOJ… (Mr 8,34)

Ko se včasih med sveto mašo ozrem po cerkvi, opazim neskladje med obrazi, ki izražajo skrb in sveto mašo, ki je daritev našega Gospoda Jezusa Kristusa, iz katere izhaja polnost krščanskega življenja. Ob tem se ustvarja vtis kot da je krščanstvo prisila, iz katere izvira vsa naša slaba volja. Jezus ne pravi, da moramo hoditi za njim, ampak to samo predlaga in hkrati tudi pove pogoje, ki so potrebni, če hočemo biti z njim. »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mr 8, 34) Jezus ne obljublja, da bodo njegovi učenci živeli v blagostanju in brez vsakih skrbi nasprotno: življenje z njim terja od človeka odpoved, ki je okronana z vsakdanjim križem. Potrpljenje, odrekanje in prilagajanje so stvari, ki se jih sodobni človek z vsemi silami otepa, ker vidi v središču sveta samo sebe in svoj užitek. Izkušnje pa kažejo, da bolj, ko ljudje želi(m)jo živeti zase, bolj s(m)o nesrečni. Pravo srečo prinaša samo razdajanje za (D)drugega. Živeti z vsakdanjim križem, pomeni, živeti v ljubezni do Boga, bližnjega in samega sebe. Če želimo biti srečni vzemimo Jezusov predlog zares in bodimo z njim vsak trenutek življenja.