»Če se mi izneverimo, on ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti.« (2 Tim 2, 13)

Foto-vir: http://kaplan-marko.blogspot.com/2012/02/moji-gobavci.html

KJE PA JE ONIH DEVET? (Lk 17,17)

Se spomnimo vseh svojih obljub, ki smo jih dali v življenju? Koliko smo jih uresničili? Koliko jih je še v »čakalnici«? Koliko jih je ostalo pozabljenih? Koliko staršev poznamo, ki so prinesli otroka h krstu in tam vpričo zbrane skupnosti obljubili, da bodo otroka vzgajali v veri, danes pa nikjer ni videti ne njih in tudi ne njihovih krščenih otrok? Ali nismo zato kristjani »otroci tega sveta«, ki eno govorimo, drugo pa delamo? Evangeljski odlomek o desetih ozdravljenih gobavcih je ravno pravšnji za razmišljanje ob tej tematiki. Verjetno so tudi gobavci v času bolezni razmišljali, da bodo tistemu, ki jih bo osvobodil bolezni, na različne načine izkazali hvaležnost. Ko pa jih je Jezus ozdravil, jih je večina na to bržčas pozabila, razen enega, ki je prišel k Jezusu, padel »na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval«. (Lk 17, 16) Evangelij poroča, da je bil edino ta, ki se je Jezusu zahvalil, rešen. Naša vera tako predpostavlja držo hvaležnosti, ki smo jo Bogu dolžni izkazovati na vsakem koraku. Tudi, ko nekomu rečemo hvala, naj ne bo to samo formalno izrečena beseda, ampak resnična hvaležnost, ki prihaja iz globine srca.