Danes, ko v svetu in naši domovini prevladuje vsesplošna kriza, je težko razmišljati o veselju, kaj šele, da bi bilo veselje način našega življenja. Pa vendar je kristjan, zlasti zaradi negotovega položaja v katerem smo, še posebej poklican vlivati veselje do življenja ljudem, ki nimajo upanja. Postavlja pa se vprašanje ali smo kristjani današnjega časa sposobni vlivati upanje? V zadnjih dneh lahko opazujemo, da je tudi med kristjani veliko zagrenjenosti. V dneh, ko smo izvolili nove člane slovenskega parlamenta, me je dobesedno zabolelo, ko sem na spletnih forumih spremljal izpade nestrpnosti kristjanov do drugače mislečih. S takšno držo ne bomo mogli spreminjati sveta na bolje, ampak bomo krizo samo še poglabljali. Adventni čas nas še posebej opominja, da se Božje učlovečenje dogaja v vsakem človeku, kar pomeni, da je vsak človek v Božjih očeh ljubljen in da na dnu slehernega človeka prebiva Bog. Če verujemo, da nam je Bog tako blizu, da je v srcu vsakega izmed nas, potem je to izjemen razlog za naše veselje. Veselja ne zadržimo zase, ampak ga delimo med seboj.